Na koncu je vse rezultiralo v spremljanje spletnega prenosa iz Evropskega parlamenta, kjer so med kmetijskimi temami odločali tudi o trgovinskem sporazumu, s katerim smo se zabavali od zadnjega novembra.
Konec
Priznam, zadeva je bila navkljub slabi resoluciji in dolgočasni sliki zame bolj zanimiva kot celo Evropsko nogometno prvenstvo. Najprej dolgočasno žebranje predsednika seje, nato vlaganja predloga o preložitvi glasovanja, glasni protesti, nato glasovanje in nato … konec.
Zaključek več kot polletne kampanje ni bila niti približno tako zadovoljiva kot sem pričakoval. Saj veste, lahko bi se zgodilo nekaj spodnjemu posnetku podobnega:
Tako sem si moral malo dramatičnosti ustvariti sam, na glas sem si zavrtel Jungle Shadow od makedonskega genija Kirila in si oddahnil. Celotna kampanja se mi je zdela kar malo zabavna in zelo koristna. Za vse udeležence.
Lekcije
Nekaj sem o lekcijah kampanje proti ACTA sporazumu že govoril/pisal/predaval, zato bom samo na hitro povzel. Zelo fino se mi je zelo:
- da s(m)o se ljudje zanimirali in zadevo vzeli za svojo. Osebna motivacija je vedno najboljša.
- da se je zadeva odvijala dokaj hitro in da smo imeli jasne vmestne postaje. Zvodenelost bi bila hud problem, še huje bi bilo, če bi se zadeva vlekla več let.
- da se je poleg politične javnosti zaktivirala tudi strokovna in jasno ter nedvoumno pojasnjevala slabosti sporazuma. Spolitizirani strokovnjaki so pogost problem, saj meglijo poante.
Pogled naprej
Zmaga nad ACTA sporazmom je zmaga v spopadu, ne v bitki in ne v vojni. Sporazumi bodo tako kot dosedaj vedno znova prihajali v javno sfero in na nas je, da vsakič odreagiramo enako.
Zgodovinsko gledano so sporazumi o regulaciji interneta sestavni del te pokrajine in niso nujno škodljivi za čisto vse, razen za nekaj ozkih interesnih skupin, ki skušajo na tak način forsirati svoje agende.
Najbolj me skrbijo bebavi predstavniki ljudstva, ki tematike ne razumejo in ki jo relativizirajo. Internetna pokrajina je vedno bolj pomembna in vseobsegajoča in čas je, da tudi za poslanke in poslance uvedemo neke vrste hitri test, s katerim bi jih malo senzibilizirali za podobne tematike. Da se ne bo več dogajala Romana Jordan Cizelj, ki se ji je na daleč videlo, da bere iz listka in da sama o zadevi nima niti enega samega mnenja.
Nasvet za ostale? Ne vem, če sem dovolj pameten za dajanje nasvetov, ampak zdi se mi, da je prvi korak spremljanje literature s tega področja. Načitanost in predvsem poznavanje zgodovinskih okvirov regulacije spleta nam bo pomagalo razumeti tokove, za katere se brez okvirja zdi, da so zelo sporadični in da so se začeli včeraj.
Pomagalo bi tudi ustanovitev slovenske organizacije, ki bi za svoj fokus izbrala nadzor regulacije spleta. Trenutno s(m)o razdrobljeni oziroma na tem področju deluje več različnih akterjev, ki pa vsak streljamo malo mimo tarče spletne regulacija.
S tem ni nič narobe, mogoče ugotovimo, da bi bila najboljša rešitev konzorcij, v katerem bi vsaka od relevantnih organizacij oziroma zainteresiranih posameznikov donirala 1% svojega časa in energije za medsebojno obveščanje oziroma spremljanja dogajanja. Think about it. Let`s talk.
ACTA ni predstavljala tako velik odmik od obstoječih sporazumov, ki so v veljavi. Še več, če bi dobro pogledali kaj je v tem trenutku dovoljeno in kaj ne objavljati na netu, bi videli, da acta zgolj omogoča nekaj več orodij za preprečitev nadaljevanja kršitev obstoječih zakonov.
Zanima me pa, kolikšen del javnost in predvsem stroke, bi se obregnil ob sporazum, če bi iz njega izvzeli filme glasbo in programe? Da bi acta izrecno napisala, da se lahko piratizira po mili volji. Bi sporazum še koga zanimal? Bi se vključila t.i. strokovna javnost? Po vsej logiki in po vseh do sedanjih govorih, absolutno. Saj ni nihče protestiral zaradi zastonjkarstva… ali pač?
Kako se bodo odzvali lastniki in mediji, ki so del piana, če bi se pojavila internetna stran, ki bi združevala vse strani skrite za paywallom in bi bila zastonj? Bi se potem PR proti acta nenadoma obrnil v omenjenih medijih? Smo občutljivi samo za udarce po lastnih prstih in smo brezbrižni dokler iz obstoječega in skrajno nefer stanja sami vlečemo samo pluse?
Mirno lahko ustanovite organizacijo za nadzor regulacije interneta, a ne bo pomagalo. No, morda bi lahko celo zahtevali državna sredstva, da bi bila ironija popolna. Karkoli bi ti nadzorni organi počeli, bi posamezniki odkrili toliko prej kot TW odkrije novico pred večernim TV dnevnikom.
A glavni razlog ni v potencialni neučinkovitosti, ampak nesmislu. Zabavna industrija je z muko gledala desetletje in pol kako je nemogoče ljudi na lep način prepričati, da ne kršijo zakonov. Poskušala je z represijo, a več kot uničenja življenja nekaj posameznikom, ni dosegla. Tako so se časom naučili nekaj lekcij. Prvi je bil apple, ki je združil software, hw in content. Zdaj mu sledijo druge firme in že nekaj časa se zdaj govori o internetu znotraj interneta. Zato je skrajno zabavno poslušati kogarkoli govoriti o acti in potem izvedeti, da uporablja ali apple ali recimo facebook.
Zato v prihodnosti večina ljudi ne bo več piratizirala, ker ne bo imela znanja ali časa, da bi razbijala hardwarske zaščite naprav, ki jih bojo kupovali. Najstniki so bodo dali duška, vprašanje pa je, če so bo nek 30 letnik ukvarjal s hackanjem apple TVja, če je že zdaj večina ipadov ni jailbreakanih.
Če je pa vse skupaj v resnici mišljeno, kako bomo zaščitili naše razvijalce programov in bomo na tak način ustvarjali visoko dodano vrednost, da bomo zaščitili izdelovalce orodja v uniorju, da bomo imeli nekaj od končno zaščitenega kraškega pršuta, potem pa bi vendarle morali imeti nekaj podobnega acti. Razen, seveda, če se počutimo intelektualno inferiorni in bomo pod sloganom sharing is caring živeli naprej po grško.
No, pa dajva. Se bom potrudil in za razliko od tebe skušal na vprašanja odgovoriti umirjeno in brez podjebavanja ter žalitev.
Zanimivo je, da v prvem stavku omeniš ACTA sporazum kot nepotrebnega, saj regulacija na tem področju že obstaja. Če že obstaja, zakaj je potrebno področje dodatno komplicirati? Če so potrebna dodatna orodja, zakaj nam ni nihče pojasnil, kaj je narobe z obstoječimi? So neučinkovita, jih ne znamo uporabljati? To je bil namreč argument zagovornikov ACTA sporazuma, češ, saj ne bo nič bolelo, a nihče nam ni znal pojasniti, zakaj nepotrebna podpisovanja tajnih sporazumov?
Dodatno – ACTA bi zelo malo storila ZA odpravljanje piratstva, saj je države, kjer se obrne največ dolarjev piratske industrije, niso podpisale. V čem je potem korist? Fortress Europe? 🙂
Če si spremljal kampanjo, boš videl, da smo tudi mi (podpisniki Pobude za javno razpravo) v javnosti večkrat opozorili na problem piratstva in pojasnili, da se zavzemamo za pravično in praktično ureditev tega področja. To NE POMENI, da zagovarjam pirate oziroma krajo intelektualne lastnine, ampak da opozarjam na nezadovoljivo ureditev tega področja, ki se trenutno rešuje z lobističnimi pritiski močnejših interesnih skupin, ki ignorirajo vse ostale.
Organizacija za nadzor interneta je v Sloveniji še kako potrebna. In brez skrbi, ne bomo se prisesali na državne seske, v svojem življenju nisem nikoli deloval na tak način in tudi sedaj ne mislim. Zadeva bo popolnoma neodvisna od vseh vladnih in nevladnih virov financiranja, vse skupaj bo šlo iz žepov tistih, ki bomo/boste organizacijo na tak ali drugačen način podpirali. Oprosti, če sem ti s tem uničil veselje nadaljnega neutemeljenega kritiziranja.
Potem se pa v tvojem komentarju izgubim. Govoriš o zategovanju širine polja s strani ponudnikov vsebin. Se strinjam, poslovna logika posameznih podjetji je lastna njim samim in potrošniki lahko nanje vplivamo samo delno. Tukaj je potrebno biti pazljiv predvsem na lobistične pritiske teh podjetij na politične entitete, ki smo jih izvolili mi in ki naj bi zagovarjale naše interese. In seveda – razvijati rešitve, v katere bomo vključeni vsi.
Če pa me sprašuješ po osebnem mnenju glede prihodnosti piratstva: vedno so obstajali in vedno bodo obstajali. Ne nujno samo zaradi finančnih koristi, ampak tudi zaradi enostavnosti dostopa do vsebin in restrikcij (DRM … ), ki jih na svoje produkte obeša industrija. In ja, se strinjam – piratstvo je problem. A je težava v tem, da smo ga tako zmistificirali in zdemonizirali, da se je o njem nemogoče normalno pogovarjati. In to je večji problem.