Zadnje čase slovenski množični mediji opozarjajo na fenomen slovenske politične spletne skupnosti. Podajam nekaj razmislekov in prosim za odzive.

V pričakovanju jesenskih predsedniških volitev in dnevnih zbadanj koalicijskih partnerjev so se slovenski mediji spet usmerili na preučevanje odnosa javnosti in političnih prvakov na spletu. Tega so se lotili na preverjen način, ki v ospredje postavlja tehnologijo in predpostavlja zelo tehnokratski vidik komuniciranja. Ker je to najlažje oziroma se je težje spraševati o resničnih razlogih za določeno uporabo tehnologije.

Ena od izpostavljenih problematik je uporaba tehnologije Twitter pri posameznih parlamentarnih strankah oziroma političnih predstavnikih, ki s pomočjo tega kanala komunicirajo svoja mnenja oziroma stališča.

Novinarje to moti zaradi nejasnega statusa teh sporočil. Je to uradno stališče stranke? Osebno mnenje posameznika? Koalicijske partnerje oziroma politike, ki sodelujejo s tviterlitiki (neologizem, mogoče se bo prijel) razburja predvsem dvoličnost slednjih, medtem ko javnost vse skupaj spremlja predvsem zato, ker jih na dogodke opozarjajo množični mediji. In krog je sklenjen. Druga problematika je dojemanje funkcije uporabe te tehnologije; zakaj so se v Sloveniji pojavili tviterlitiki oziroma kaj je njihov namen.

Ne znajo ali znajo?

Tvitanje slovenskih politikov lahko osvetlimo iz dveh zornih kotov. Iz prvega vidika gre pri nespretni rabi za neznanje in navdušenje nad novimi tehnologijami. S tem vidikom opišemo nadebudne tehnokrate, ki jih je zgodba o Obami in arabskih revolucijah navdušila nad uporabo tehnologije.

Ljudje se navdušijo nad uporabo, na začetku doživijo komunikacijsko preobremenjenost in kasneje vse skupaj ignorirajo, ker so se medija preobjedli brez pravega smisla oziroma koncepta. Taki uporabniki slog tvitanja ponavadi prekopirajo od drugih uspešnejših uporabnikov oziroma medij uporabljajo brez jasne strategije oziroma koncepta.

Značilnosti sloga so nejasna sporočila oziroma sporočila brez komunikacijske vrednosti, pri katerih povprečni uporabnik ne ve, komu so namenjena, pretirana uporaba tehnologije oziroma sporočanje vsakega koraka in končno pregorevanje ter komunikacijska abstinenca.

Drugi vidik je diametralno nasprotne prvemu. Tukaj ne gre za navdušenje, ne gre za amatersko uporabo, temveč gre za zavestno, osredotočeno in usmerjeno brezprizivno komuniciranje, s katerim tviterlitiki skušajo vplivati na javno mnenje brez posredovanja množičnih medijev. Enosmerna komunikacija, izoblikovana sporna sporočila, na katere se mediji ne morejo odzvati drugače kot z nekritičnim povzemanjem brez možnosti klicanja tviterlitika na odgovornost … vse to z namenom prodiranja spornih sporočil v širšo javnost.

Če drevo pade na Twitter …

Pridemo do ključne vloge klasičnih množičnih medijev. Časopisi, radijske in televizijske postaje so pomemben del komunikacijske verige, s pomočjo katere pridejo tviterlitiki v javnost.

Z njo se namreč spletna komunikacija, ki je zaenkrat s strani splošne javnosti še vedno dojemana kot manjvredna v primerjavi s klasičnimi množičnimi mediji, legitimizira in vstopi v širši javni diskurz. Če je v medijih, potem je res.

Razlogi za nekritično in enosmerno objavljanje zapisov na omrežju Twitter v klasičnih medijih so raznoliki in segajo od nemogočih časovnih rokov za pridobivanje reakcije oziroma komentarja, pobalinstva, s katerim mediji ojačujejo sporočilo posameznega tviterlitika in namerno ignorirajo uravnoteženo informacijo, umetno ustvarjanja konflikta in tako naprej.

Zelo pomembno je dejstvo, da klasični mediji legitimizirajo spletno komunikacijo, saj bi se brez njih vse skupaj zelo hitro izgubilo v tvitosferi. Twitter je namreč omrežje, ki uporabniku zelo uspešno omogoča izvajanje filtrirnega mehurčka (filter bubble), s katerim se uporabnik obdaja z zidom istomislečih uporabnikov in na tak način ojačuje sporočila.  Ker je uporabnikov v Sloveniji relativno malo oziroma so zelo razpršeni tako brez pomoči klasičnih medijev ni bojazni, da bi se zadeva brez pomoči klasičnih medijev prišla v javnost (glej #virant, napad na DZ oziroma #trenirke).

Lažna bližina – kolateralna škoda?

Fenomen lažne bližine sem že večkrat omenil in vredno ga je izpostaviti tudi v tem primeru. Družabni splet je namreč baziran na osebnosti posameznikov, ki v njem sodelujejo in med njimi se hote ali nehote ustvarja določena bližina.

Pri politični komunikaciji je ta bližina lahko varljiva, saj se uporabniku zdi, da se politik posveča (samo) njemu in mu namenja pozornost ter besede, čeprav gre pri komunikaciji samo za enosmerno oddajanje.

Vseeno politiki lažno bližino s pridom izkoriščajo oziroma nevede žanjejo rezultate tega fenomena, s pomočjo katerega izpadejo ljudski, dostopni in odprti, čeprav v resnici temu ni tako.

Slovenska politika na spletu

V včerajšnjih (7.8.2012) Odmevih sva z dr. Mirom Klinetom pokomentirala aktualno dogajanje, pri tem pa je dr. Kline pojasnil, da politiki “napačno” uporabljajo to tehnologijo. Ocena me je zelo zmotila, saj sem mnenja, da “napačne” rabe tehnologija ne pozna, saj je v svojem bistvu tehnologija nevtralna, uporabo pa definira uporabnik za doseganje njemu poznanih ciljev, ki so ali pa niso poznani javnosti oziroma prejemnikom sporočil.

V zadnjem času se praviloma pred vsakim političnim dogodkom (referendumska, predvolilna kampanja, trenja v vladi …) aktivira tudi politična spletna javnost oziroma tviterlitiki s svojimi sateliti. Kot že rečeno v uvodu, gre za načrtno in brezprizivno komentiranje razmer z željo po vplivanju na javno mnenje skozi klasične medije, čeprav je učinek tega vplivanja zaenkrat nemogoče izmeriti.

Mediji vedno opravijo svojo pričakovano vlogo in komunikacijo spravijo v širšo javnost ter tako poskrbijo, da se sporočila legitimno prenašajo po široki množici. Zanimivo pri tem je, da to medijsko izpostavljanje ne poveča popularnosti tviterlitikov v širši javnosti, prav tako pa pretirano ne povečuje novih uporabnikov tehnologije Twitter, ki bi mogoče zaradi želje po direktnem stiku začeli uporabljati to tehnologijo.

Tako ni nič narobe s tem, da slovenski politiki Twitter uporabljajo skoraj izključno samo za plasiranje izjav, ki so na voljo za medijsko reprodukcijo – dokler temu ne rečejo dvosmerna komunikacija in približevanje volilni bazi, je vse v redu. Problematično ni niti to, da se pri tem spogledujejo z mediji oziroma medijem dobavljajo vroče izjave, s katerimi perforirajo medijsko sfero in razburjajo javnost, ki izjave brez interpretacij, pojasnil oziroma konteksta požira in ponotranja.

Edini problem je negiranje odnosa s klasičnimi mediji oziroma poveličevanje tehnologije, saj to vodi v zamegljeno razumevanje komunikacijskega učinka spletnih medijev. Tehnokratski odnos, s katerim izločimo uporabnika in na piedestal postavimo tehnologijo, ki ji pripisujemo funkcijo, smisel in kvaliteto komunikacije same, je problematičen zaradi pomanjkljive analize takega odnosa, ki ne upošteva vseh faktorjev in daje potvorjene rezultate.