Če sem bil do prvenca pred štirimi leti po recenziji sodeč bolj hladen, lahko pri drugem delu rečem – fantje, kapo dol.

Mogoče je boter navdušenju nad igro Prototype 2 dejstvo, da je to ena prvih tretjeosebnih arkad v dolgem času, mogoče pa je igra res tako dobra oziroma zabavna.

Izhodišče je še vedno zelo banalno in služi samo kot izgovor za lepo izdelane sekvence med stopnjami. Zlobna organizacija, eksperimenti, ugrabitve in druge kršitve človekovih pravic, ki jim ni videti konca. Proces na haškem sodišču bi trajal predolgo, zato v akcijo stopi Prototype 2 oziroma James Heller, ki ga poganja osebno maščevanje in želja po dobrobiti človeštva (super kombo, vam povem).

Igra se odvija v odprtem svetu, v katerem lahko po mili volji skačete, plezate, letite, se prevažate s helikopterji in tanki ter skušate popraviti krivice in kaznovati nepridiprave. Ulice so polne ljudi in zombijev, ki blodijo po mestu in iščejo najbližjo Možganarijo, med njimi pa se sprehajajo vojaki in agenti ter delajo red. Skratka – več kot dovolj različnih načinov zabavanja med, pred in po misijah.

Na čudovit način so povezane tudi stranske in glavna veja zgodbe, ki se dopolnjujejo s pripovednimi fragmenti, pester pa je tudi nabor sovragov, s katerimi se lovite po ulicah velemesta. Pohvaliti je treba tudi glasbeno podlago, ki sestavlja cel album in je ni samo za vzorec ter razgibano pokrajino, ki na trenutke spominja na GTA.

Slabe strani? No ja, bolj “slabe” strani. nažiganje po miški bi lahko nadomestili z držanjem levega miškinega gumba, ampak recimo, da je to tudi del šarma. Mogoče je zaradi razgibanosti igra za malenkost prekratka oziroma bi mirno lahko zadevo razširili še na nekaj poglavij. A to so take sladke skrbi. Prototip 2 gre lahko mirno v serijsko proizvodnjo.