Najbolj zlorabljen termin zadnjega obdobja digitalne ekonomije je beseda VPLIV. Angleški “influence”, ki so ga v dobi družabnega spleta in dvosmerne spletne komunikacije nadomestili z svetim gralom obiskanosti, postaja vedno bolj problematičen, toliko bolj, ker z njim operirajo ljudje, ki ne vedo, o čem govorijo.
Na spletu je polno spletnih storitev, ki vam izmerijo vpliv na družabnem omrežju (seznam na koncu članka). Orodja uporabljajo štetje funkcij posameznega omrežja in kombinatoriko, s katero sumarizirajo funkcije zato, da iz njih dobijo rezultat vpliva. Izsek opisa načina meritve vpliva pri orodju Klout nam pokaže, da si lahko vpliv na družabnem omrežju preprosto kupite oziroma naklikate.
Še bolj zabavno dejstvo pri merjenju digitalnega vpliva je, da je izrazito parcialen oziroma da se omejuje na posamezna omrežja. Če te ni, to ne pomeni, da nisi vpliven, ampak da nisi vpliven na določenem omrežju. Kar spet pomeni, da je to podobno, kot bi se dve mravlji prepirali, katera je večji frajer na nekem mravljišču, potem pa bi mimo prišel mravljinčar in rekel “Suck it bitchez!”. “Težava” je samo v tem, da smo ljudje načeloma vpeti v isti ekosistem in da je mravljinčar kvečjemu Barack Obama.
Najhuje je potem medijska interpretacija digitalnega vpliva, ki jemlje metrike kot referenco za določanje komentatorjev določene teme. Približno tako, kot bi vzeli največjo klepetuljo na svetu kot strokovnega komentatorja za pritiske države na telekome. Ker pač klepetulja veliko časa preživi na telefonu. Ali pa kot če bi vzeli heroinskega zasvojenca za strokovnega komentatorja na temo vloga heroina v gospodarstvu Afganistana.
Nato se logika obrne. Mediji določenemu elementu pripisujejo pomembnost, zato se vidljivost tega elementa povečuje, vedno več ljudi sliši zanj in posledično se krog sklene. Iz majhnega dima nastaja večji dim in vse skupaj zgleda toliko bolj impresivno, čeprav je vse skupaj osnovano na neoprijemljivem in nepreverljivem.
Najbolj žalostno pri vsem je dejstvo, da je zaradi lažje dostopnosti do metrik digitalnega vpliva, za katere menim, da so popolnoma irelevantne, redko kdo potrudi in ocenjuje človeka po nekih dejanskih dosežkih.
Se pravi, da je bolj pomembno to, da si (banalizirano) prvi na lestvici sitweet.com kot pa dejstvo, da si študiral komunikologijo, da si izpeljal že kar nekaj komunikacijskih projektov in da imaš do komunikacijskih vidikov spleta načeloma dokaj širok in racionalen pogled.Kar je logično – metrika sitweet portala na eno decimalko (?!) deluje veliko bolj prepričljivo in nepristransko kot reference naročnikov, o katerih eni menijo to, drugi pa drugo.
Če ne drugega, je potrebno pri širšem pogledu na posameznikovo delo s določenega področja zadevo vsaj kritično poanalizirati in ugotoviti dobre in slabe strani posameznega pristopa, medtem ko številka ne dovoljuje večih interpretacij oziroma je neprizivna. Malo več o tem še na korporativnem blogu 5do9.
Je pa zanimivo to, da se zgodbe o vplivnih digitalnih domorodcih niso začele včeraj, ampak sem jih sam zasledil že veliko prej. In da so zelo podobne zgodbam o vplivu medijskih osebnosti oziroma političnih komentatorjev, katera mnenja naj bi bila več vredna oziroma naj bi imela sposobnost spreminjanja javnega mnenja. Kar je spet problematično, saj ljudje večinoma berejo časopise, v katerih lahko najdejo mnenja, s katerimi se že tako ali tako strinjajo. Se pravi, da se z Mazzinijem ne strinjate zato, ker zna samo Mazzini “udariti žebljico na glavico”, ampak zato, ker je Mazzini uganil, kaj si VI mislite o določeni temi.
Če se sedaj vrnem nazaj k originalni temi te objave, bi lahko na tem mestu problematiziral tudi neujemanje rezultatov in primerjav med različnimi orodji za merjenje digitalnega vpliva, kjer hitro vidimo, da se megla meša s tretjo prestavo, saj so posamezna orodja do kvantifikacije našega “vpliva” veliko prijaznejša od drugih.
Naj torej zaključim oziroma povabim k razpravi. Javno izjavljam, da je kategorija digitalnega vpliva, kot jo prikazujejo mediji s frazami “najvplivnešji Twitteraš,” “najbolj vpliven uporabnik Facebook omrežja” in podobne izpeljave, irelevantna in posledično nevarna za razumevanje kategorija vpliva v družbi. Da mediji s tem kažejo izrazito nerazumevanje tematike digitalne komunikacije, v kateri se ne trudijo dovolj s kontekstualizacijo gostov/strokovnih komentatorjev.
Nepopoln seznam generatorjev dima:
Kot bonus pa še poročilo s pompoznim naslovom Report: The Rise of Digital Influence and How to Measure It, kjer boste pri branju opazili, da je nepoznavanje oziroma zloraba termina “vpliv” globalna in res problematična ter da se večino časa osredotoča na uporabo funkcij določenega sistema.
Verjetno so tele računice vpliva nerelevantne, ker bi seštevek vseh vplivov potem pomenil, da smo v totalitarizmu v katerem vlada nek Skynet. Sorri spet, sem gledal Terminatorja. Like the point btw. Tole je jeba, opij za ljudstvo, cukrček za otročke, keksi za osamljene, samozavest za pisatelje, ki se ubijajo z refrešanjem analitiksov in konzumirajo število obiskov na njihovem blogu (potem, ko jim je prijatelj nastavil analitiks)… ipd…
Moj komentar je nekoliko tangencialen, ker se za matrike vpliva digitalne komunikacije ne menim preveč in v moji realnosti trenutno niso relevantne. Prihajam s popolnoma drugega področja, zdravstva, pa se zdi, da je problem mešanja megle (in njenega indeksiranja) kar globalen.
Prvič, tako imenovani “opinion leaderji” so postali prave entitete. Vsak ki ima kolikor toliko spoštovanja do lastne integritete vsaj poskuša slediti strokovnim člankom s svojega področja (in mimogrede poškili še v razdelek o konfliktu interesov in financiranju študij) ter se ne meni preveč za opinion leaderje. Je pa res, da se marsikdo s (pol)prikritimi agendami rad druži s (samo-?)oklicanimi mnenjskimi voditelji in jih pri njihovem početju podpira. Se zdi vzorec znan?
Drugič, osebno mi gre na majčkeno na bruhanje, ko prebiram slovenske novinarske izdelke. Verjetno sem obtičal na kateri izmed razvojnih faz, vendar časopise zadnje čase prebiram z rdečim nalivnikom – in popravljam vsebinske, jezikovne in slogovne napake. Kar nekaj se jih najde. Vedno bolj se sprašujem, kje so “fact checkerji”, kaj delajo lektorji, uredniki in – nenazadnje – avtorji besedil? O tem sem se pogovarjal z diplomirano novinarko in zaključek je bil enak kot pri naslednji točki.
Tretjič: Wikipedia, Twitter, facebook in internet na splošno ne morejo biti relevanten vir podatkov za poročanje. To bi naj vedel vsak srednješolec, ki je kdaj sam napisal seminarsko, kaj šele študent, ki je menda sam napisal diplomo. Internetna navlaka je lahko samo v pomoč pri snovanju pisnega izdelka, kot ogrodje (širši kontekst?), ne more pa biti njegovo “meso” (dejstva in ožji kontekst). Dotična novinarka je izjavila, da jih vsega tega (ta in prejšnja točka) na fakulteti sicer učijo, tudi načinov iskanja ustreznih virov, vendar večina študentov ne hodi na predavanja (?!!!?) in se nauči snovi le za izpit. Kaj delajo uredniki, ki takšne zmazke “spustijo skozi?”. Prejšnji odgovor je pravzaprav dovolj.
Seveda je posploševanje polno pasti in niso vsi novinarji v istem košu. Bi bilo pa zanimivo pogledati podatke, kateri dan v tednu se proda največ izvodov časopisja (po mojem v soboto) in čemu (po mojem zato, ker je tam koncentracija člankov, ki so jih pripravili v eni uri in žalijo inteligenco bralcev, najnižja). Glej ga, zlomka, poslovni model, ki bi lahko deloval… (The New Yorker se lagodno hahlja iz svojega fotelja; drug miselni in produkcijski okvir, se zavedam).
Veselo razglabljanje še naprej!
Hahaha… Očitno je lastne napake res najlažje spregledati. Res pa je tudi, da po ekranu težko s črnilom packaš…