O projektu Simbioz@ sem imel že ob njegovi krstni uprizoritvi polno glavo negativnih misli, a sem jih takrat uspešno zadržal zase. Danes tega ne morem več držati v sebi, krivi pa so ravno ustvarjalci projekta. Kak dramatičen naslov, kajne? No, kritiko bom skušal kar najbolje argumentirati in prosim vas, da o njej na koncu malce podebatiramo. Kdo ve, mogoče se bo na koncu izkazalo, da se motim in da nimam pojma, pa bomo vsi veseli.

Projekt Simbioz@ ima spletno mesto, na katerem lahko preberemo o smislih in ciljih projekta. V drugem stavku se samodefinira takole:

Namen projekta je preko medgeneracijskega sodelovanja poskrbeti za dvig računalniške pismenosti starejših.

Strinjal bi se okoli prvega dela, saj smo lahko že lansko leto videli, kako pridno so mladi prostovoljci pomagali starejšim učencem pri prvem stiku z računalniško tehnologijo in različnimi programskimi orodji.

Bolj problematičen je drugi del, saj na spletišču ne najdemo definicije računalniške pisemnosti, hkrati pa nam hiter pregled definicij tega pojma iz drugih virov pove, da je pismenost nekaj, kar se dotika širšega razumevanja in ne gole tehnodeterministične uporabe posameznih orodij.

Kar je tudi moj glavni problem – učenje uporabe orodij zaradi uporabe same je sicer zelo enostavno in se lepo sliši, a fast-food tečaji pri uporabnikih, ki do tečaja ne pristopijo s konkretnimi vprašanji oziroma izzivi, ponavadi nimajo dolgotrajnega učinka. Če ljudem razlagaš orodja brez smisla uporabe (kar se dogaja tudi na drugih področjih digitalnega komuniciranja), potem jim nisi povedal nič uporabnega oziroma je to znanje, ki samo potencialno vpliva na dvig računalniške pismenosti. Saj si želimo, da bi bila pismenost nekaj koristnega in ne samo piflanje, kajne?

Da se razumemo – nič nimam proti Simbiozi, super se mi zdi, da je ekipa spodobna odpeljati tak dogodek, krasno je, da se za to zanimajo tudi korporativni sponzorji in politika, a se mi zdi, da ne sledijo lastni ideji in to se mi zdi zelo problematično. Naj zadevo “prodajo” malo drugače, pa ne bom vihal nosu. A ko mi v Dnevniku Borut Jeglič skuša prodati idejo o tem, kako je sodelovanje v projektu dobra priložnost za prostovoljce in brezposelne, saj so to dobre izkušnje, se mi je kolcnilo še malo bolj kot ponavadi.

To poveličevanje skorajda mehanskega učenja oziroma delavnic, kjer se namesto postopnega in učencem prilagojenega procesa izvajajo hitri tečaji se mi zdi trapasto. Razumem, lepo je videti staro mamo, kako klika po zaslonu in na koncu zadovoljna odide v popolnoma drugačen svet, a vseeno bi za dvig računalniške pismenosti stara mama potrebovala veliko več kontekstualizacije znanja in predvsem – bolj dolgoročen pristop.

Seveda bodo kritiki kritike tezo o hitrem tečaju zagovarjali, da njihovo delo ni dolgoročno izobraževanje, a lepo vas prosim – potem si v glavo projekta ne pišite dvig računalniškega opismenjevanja, ker to preprosto ni res.

Znanje in podajanje znanja je dolgotrajen proces. Učenje je dolgotrajen proces. Navajanje na smiselno uporabo tehnologije je dolgotrajen proces. Simbioz@ je štiridnevni dogodek. Get real, people. Pa no hard feelings.