Huh, težak naslov. A bodimo kritični in resnici poglejmo v oči. Splet v slovenski politični sferi pomeni manj kot golaž, ki ga na igrišču osnovne šole Radomlje skuha potencialni kandidat, ki na koncu sploh ne vloži uradne kandidature.

How online communities function (read description)

Poglejmo, kako so se letos za skoraj zaključeno kampanjo predsedniških volitev na področju spletne komunikacije pripravili mediji in politiki. Je opaziti novosti ali se vsi držijo preverjenih vzorcev?

Media <3 Twitter!

Letošnje volitve pokajo od inovativnosti predvsem na medijskem področju.  Vodilna komercialna televizijska postaja POP TV je tukaj naredila prelomen korak naprej, ostale capljajo za njo in oponašajo njene poteze prejšnje kampanje.

Največja novost, ki je v letošnji predvolilni kampanji povezana s spletom in mediji, je t.i. merjenje sentimentov na omrežju Twitter. S pompoznim naslovom “Kdo je zmagovalec družabnih omrežij?” novinar in voditeljica soočenja interpretirata številke uporabnikov storitve Twitter, ki so v času soočenja tvitali pod temo #soocenje in v tvite vključevali imena in priimke kandidatov.

Da gre pri uporabnikih Twitterja za izredno majhno in popolnoma nereprezentativno javnost očitno nikogar ne moti. Da gre poleg tega pri spremljanju prenosa za še bolj reducirano skupino ljudi, katere število uporabnikov ne izvemo (lahko ugibamo: če so v uri prejeli 7000 tvitov in če predpostavljamo, da gre za t.i. heavy userje, bi rekel, da se je število uporabnikov gibalo med 400 in 600), nas nihče ne opozori, govori se samo o “tviterjih”, kar naj bi signaliziralo množičnost in enakomerno razporejenost. Več o tem pišeta tudi kolegica Tamara in kolega Roni.

Spet se tukaj kaže sindrom poveličevanja tehnologije in legitimiziranje tehnologije s strani množičnih medijev, edina posledica za kritično občinstvo pa je še dodatno zmanjševanje kredibilnost množičnih medijev in redukcija vloge spletne komunikacije, kjer se daje poseben pomen anonimiziranim in kvantificiranim posameznikom, ki v določenem časovnem okviru klepetajo o političnih kandidatih. Nekako tako, kot bi šel na nogometno tekmo in po jakosti kričanja s tribun določeval zmagovalca tekme.

Še enkrat se pokaže, da mediji še v letu 2012 niso prerasli tehnodeterministične vloge spleta in da slabo kaže tudi v prihodnosti. Še vedno se bomo obešali na tehnologije, še vedno bomo uporabnike določene tehnologije trpali v homogeno skupino in še vedno bo na koncu vse skupaj interpretirano skozi analizo anonimiziranih podatkov. Trapasto. Trapasto. In še enkrat … trapasto.

Politična kampanja na spletu = pralni prašek

Če smo se pri prejšnjih parlamentarnih volitvah zabavali čez spletne video oglase veljakov političnih strank, lahko letos z žalostjo ugotovimo, da so tudi politični piarovci podlegli sindromu tehnodeterminizma in spletu dodatno obesili predznak “nujno zlo”.

Hiter pregled spletnih mest vseh treh kandidatov v uporabniku zbudi nenavaden občutek kopiranja. Enake vsebine, enaka razporeditev elementov, enake barve … enak dolgčas. Ne vem, zakaj se politični kandidati sploh trudijo s takim nastopom. Nikjer poziva k kontaktiranju kandidatov, nikjer bazena zbiranja predlogov oziroma mnenj uporabnikov … vse skupaj je podobno megafonu, s katerim kandidat z ekipo trobi svoja prepričanja.

Človek bi glede na percepcijo krize in varčevanja pričakoval, da se bodo kandidati še bolj kvalitativno osredotočili na splet, da bodo vsaj tukaj razdelali svoj nastop in da bomo lahko spletni uporabniki vsaj enkrat doživeli nekaj zanimivega.

A se na žalost na koncu izkaže, da je edina “zanimivost” neprestano kreganje na omrežju Twitter, kjer politične osebnosti in njihovi podporniki blatijo nasprotnike ter upajo, da bo blato nekako prišlo do množičnih medijev, medtem ko se nihče ne ukvarja z mnenji oziroma komentarji. Še več – pri spletnih nastopih smo opazili več (pravopisnih, slogovnih …) napak, ki so jih avtorji odpravili po tem, ko smo jih nanje opozorili uporabniki. Kar pomeni, da jim je bilo do opozorila vseeno.

Še enkrat se je torej potrdila resnica, da gre pri političnih predvolilnih kampanjah predvsem za generiranje lažne bližine, da jih kandidati uporabljajo predvsem kot nujno zlo in kot enosmerni kanal za poobjavljanje informacij in mnenj in da se za ustvarjanje dialoga s spletno populacijo, ki ji na drugi strani ironično mediji pripisujejo veliko težo, ne brigajo kaj dosti.

Za javnost so predsedniške volitve slab resničnosti šov

Po ogledu komentarjev na novičarskih spletnih mestih, družabnih omrežjih in ostalih kanalih spletne komunikacije lahko ugotovimo, da javnost jemlje predvolilno kampanjo kot slab resničnosti šov, v katerem so kandidati izredno neizenačeni, a se vseeno trudijo poudarjati svojo edinstvenost in posebnost.

Zdi se, da se globoko v sebi tudi kandidati sami zavedajo segmentiranosti družbe in ne preveč homogenega volilnega telesa. Da se zavedajo, da je družba na dveh polih in da si je vsak kandidat izbral svoj pol. V tem zavedanju pa niso preveč manifestni, saj morajo igrati na karto ljudskosti in povezljivosti – beseda, ki je po sproščenosti dokončno izgubila svoj izvorni pomen in se navzela vonja zavajanja in laži.

Predsedniška kampanja je tako zelo podobna bitki prve svetovne vojne, ko so se vojske vkopale v svoje jarke in streljale čez fronto. V kampanji nismo doživeli nikakršnega premika, nikakršnega razvoja, ampak samo utrjevanje na že tako osvojenih ozemljih. Gre v bistvu za utrjevanje položaja pred dejansko bitko, ki se je vsi bojijo, saj vedo, da bodo na koncu poraženci vsi.

Za konec

Splet se je še enkrat izkazal za popolnoma neuporabno komponento predvolilne kampanje. Z njim kandidati ponotranjajo tehnodeterministični element spletne komunikacije in promovirajo blagovne znamke podjetji, ki se ukvarjajo z vzdrževanjem družabnih mrež. Ker je komunikacija namenjena predvsem trobljenju enih in istih stališč brez kvalitativnega odziva javnosti, se vloga spleta z vsakim predvolilnim ciklom manjša. Zadeva je neuporabna, nesmiselna in brez rezultatov. Krivi so, kot vedno, ljudje.