Oprostite, ampak bruha se mi. Vsakič, ko odprem časopis, prižgem televizijo oziroma poslušam radijske postaje, ugotovim, da se dogajajo stvari, ki jih kot aktivni državljani ne bi smeli tolerirati. Primer 1: Nenavadni primer podpisov za referendum
Bolano se mi zdi, da se je začelo problematizirat koncepte, ki v demokratični ureditvi nikoli ne bi smeli priti pod vprašaj. Zbiranje podpisov oziroma izražanje politične volje je aksiom, na katerem stoji celoten sistem in ko enkrat začnejo v popolnoma regularnih postopkih nastajati težave, zaradi katerih se na koncu ugotovi, da se nič ne da narediti, je to znak za alarm.
Primer 2: Grožnje s pištolo zarad “zlobnega” videza
Da se politik zateka k grožnjam z orožjem in da poleg vsega grozi še predstavnikom sedme sile, je abotno. Da tak politik takoj ne odstopi oziroma da ga kolegi ne pozovejo k odstopu, je bizarno. Da se nasprotniki politične opcije nad njim zgražajo, kot da je to edinstven primer, pa je naravnost slovensko. Retorika nasilja in žaljenja, ki se je iz ulice prelila v parlament, nato pa iz parlamenta nazaj na ulico, ojačana in legitimizirana, je še en alarm, da se v Sloveniji dogajajo zelo čudne stvari.
Primer 3: Brezzobi mediji, ki ne opravljajo svojega dela
Predsedniška kampanja je pokazala, da je celotna medijska sfera izkoristila kampanjo za promocijo svojih projektov oziroma načel. Planet TV se je hitro pozicioniral kot desničarski napadalni pes, POP TV je kampanjo ugrabil s svojimi tehnološkimi podpornimi storitvami, ostali mediji so kandidate spraševali o problemih oziroma temah, s katerimi si utrjujejo svojo pozicijo na medijskem trgu in ne doprinašajo k informiranemu aktivnemu državljanu, ki bo na koncu odločal o politični realnosti naše države.
Trije primeri, ki jih med seboj povezuje dejstvo, da se dogajajo na istem prostoru in istim ljudem. Trije primeri, ki kažejo, da je v Sloveniji prihodnost še vedno dojemana kot datum, ko se pokvari konzerva oziroma čas, ki ga v filmih označujejo leteča vozila. Da se z vsakim ciklom kot družba premikamo v preteklost oziroma da se diskurz ne razvija z okoljem, v katerem živimo. In da je edina rešitev za posameznika, ki mu je do razvoja in rasti, premik drugam. V glavi in s telesom.
