Pred obiskom koncerta ob tridesetletnici obstoja skupine Denis&Denis sem pozabil na enega od izrekov klasične filozofije misleca Heraklita. In to plačal z večerom kakofonije in plastičnega zvoka, ki ga od takih legend ne bi pričakoval.

Se že na začetku opravičujem vsem, ki vam je bil včerašnji “hajde da ludujemo ove noči” študentski žur všeč, ampak če zapišem, da je to najslabši koncert leta 2013 in 2012, se ne bi dosti zmotil.

Koncert se je začel ob uri, kar je edina pohvala, ki jo bom v tem prispevku namenil Marini Perazić, Davoru Tolji, Ruby (arghhhhhhh) in ostalim članom skupine Denis&Denis. Pustimo skoraj obvezne tonske motnje na začetku koncerta in se raje osredotočimo na tisti del, ki je meni osebno uničil celoten koncert – nastop. Zato bom to recenzijo spisal skozi serijo nasvetov, s katerimi bi Denis&Denis lahko izboljšala svoj nastop oziroma vsaj pri enemu poslušalcu poskrbela, da si ne bi po koncertu govoril: “Lej stari, to niso bili original band … to je nek tribute band iz Radomelj.”

Če se po tridesetih letih na sceni, po ikonskem statusu pevke, po ne vem čem še vsem, ne znaš na odru prikazati kot legenda in sevati to legendarnost, še preden začneš dejansko igrati … you are doing it wrong. Denis&Denis so se po solidnem intro mixu na odru prikazali kot člani dijaškega benda “Mama i tata”, ki igrajo yugorock in jim domet ne nese dlje od “Hajde da ludujemo ove noči”.

Drug nasvet. Če se po tridesetih letih na sceni, po ikonskem statusu pevke, po ne vem čem še vsem ne znaš koherentno in z malo zgodbe sprehoditi skozi svoja dela … you are doing it wrong. Marina je več časa porabila za opravičevanje (???), da bo sedaj popila malo vode, ker ima suho grlo, kot ga je porabila za predstavitev skupine oziroma za zgodbico o njihovi poti ustvarjanja. Jebemti, 30 let zgodovine, tvoj govor pa je sestavljen iz “A sada mogu da popijem malo vode” ?????

Tretji nasvet. Če se po tridesetih letih na sceni, po ikonskem statusu pevke, po ne vem čem še vsem odločiš, da boš obudil band z novo pevko … zakaj pri pizdi materni ne najdeš nekoga, ki je vsaj malo podoben originalu? Ruby je v primerjavi z Marino izgledala kot Fran Drescher v primerjavi z Jennifer Saunders. Tudi način petja je bil zelo podoben Franinemu (skozi nos). Skupnega sta imeli samo to, da sta stali na istem odru in peli komade istega benda. Vse ostalo … not.

Četrti nasvet. Če se po tridesetih letih na sceni, po ikonskem statusu pevke, po ne vem čem še vsem odločiš, da boš v setlisto nametal čimveč komadov brez kakšrnekoli povezave, brez logičnega zaporedja … you are doing it wrong. Koncert je bil za moje pojme predolg, pa ne zato, ker bi kot Foo Fighters igrali do dveh zjutraj, ampak ker med posameznimi enotami setliste ni bilo nobene povezave, nobene pripovedi, nobene zgodbe. For fucks sake no, celo življenje delaš na eni stvari in potem je ne znaš prezentirat tako, da ne izgleda, kot da si jo sestavil s shuffle funkcijo?

Peti nasvet. Če se po tridesetih letih na sceni, po ikonskem statusu pevke, po ne vem čem še vsem odločiš, da boš namesto synth popa oziroma neke nakulirane elektro scene, ki jo furaš na platah, začel ufuravat nek študentski žur vibe … you are doing it wrong. In če kot dodatek potem na sredini koncerta, brez kakršnekoli logike, začneš solirati z akustičnimi komadi, ki so stokrat predolgi … yep, you are doing it wrong.

Pod črto je bil koncert odličen. Odličen pokazatelj tega, da imaš na svetu umetnike, ki verjamejo v svoje delo, ki spoštujejo svoj izdelek in ki cenijo podporo občinstva. In imaš Denis&Denis.