Disclaimer: Prispevek je spisan kot odziv na šokiranost uporabnikov zaradi članka na portalu Siol.net. 

—–

Vsak spletni uporabnik ga je že srečal. No, skoraj vsak  ga je tudi že obiskal in prebral kak članek, veliko jih je, ki so potrebovali ogromno časa, da so se klikanja odvadili, saj soposledice branja vsebin na “oglasnem trobilu” lahko dolgotrajne.

Spletni uporabniki med sabo večkrat za kak portal rečejo, da je oglasno trobilo. Seveda je to zato, ker najbolj ne razumejo prikritega oglaševanja, a obstaja tudi mediji, ki se trudijo oglaševanje prikrivati, lahko bi jim rekli “oglasna trobila”. Ti portali so zares nevarni. Predvsem tudi zato, ker so skoraj vedno videti naravnost fantastično, vsebine so skoraj vedno povezane s šokantnimi informaciji, a v svojem bistvu so oglasna trobila. A uporabnik, velikokrat šele ko je prepozno, spoznajo, da prebirajo vsebine z “oglasnega trobila”, ki jim je naredil nemalo težav. Najprej običajno mislijo, da je le nekoliko neumna, da le nekoliko bolj prifuknjejo sporoča vsebine ali da celo premore nenormalno simpatično možnost, da se jim je zmešalo, a kaj kmalu takšen odnos postane nočna mora. Kako prepoznati “oglasno trobilo?”

Običajno “oglasno trobilo” sovraži vse blagovne znamke, ki niso povezane z matičnim podjetjem. To se najprej pokaže tako, da razen recenzij lastnih produktov na portalu ni najti drugih vsebin. Ostale blagovne znamke ji grejo na živce, ko pa posluša uporabniške zgodbe o drugih blagovnih znamkah, hitro navrže, da so ostale blagovne znamke bedaste, neumne ali kaj podobnega. To običajno izvira iz tega, da so blagovne znamke prijazne do “oglasnega trobila”, saj upajo na kako brezplačno piar objavo. Najhuje od vsega je, da je na medije ljubosumen, zato se trudi, da bi sam imel največ vsebin, hkrati pa se do ostalih obnaša, kot da so največje smeti.

Trobila ponavadi trdijo, da imajo odličen smisel za humor. In v resnici ga tudi največkrat imajo, a ponavadi se norčujejo iz konkurence. Ko se drugi delajo norca iz njih, se zgodi nepričakovano. Takrat se jim nos povesi do tal ali pa močno in nizko napadejo nazaj in udrihajo čez druge medije, seveda pod pretvezo, da je vse le šala. In v tem je njegovo zadovoljstvo, saj se tako postavi mesto višje od drugih medijev.

Eden od glavnih pokazateljev, da se mora bralec oglasnega trobila izogibati, je ta, da zelo hitro in predvsem nepričakovano menja ideološke strani. To je medijska lastnost, ki se sicer velikokrat pojavi v obdobju po volitvah, ko se zamenjajo elite, a če volitev ni in se to pogosto dogaja, je s tem medijem nekaj RES narobe. Ta lastnost ne izgine nikoli. Če medij v nekem trenutku trdi, da je neka stranka ljubezen njenega življenja, v drugem pa, da je stranka en navaden drek z mrvicami, lahko vsak bralec ve, da je s tem medijem nekaj narobe. Taki mediji težko nadzirajo svoje odzive in vedno bodo nastradali bralci, ki bodo zanje kot boksarska vreča.

Veliko “oglasnih trobil” sovraži strokovnjake, sploh če imajo ti strokovnjaki zdrav, usoešen in razumevajoč odnos. Prav zato jih v svojih člankih ponavadi ne citirajo, z veseljem pa objavljajo mnenja in izjave zaposlenih matičnega podjetja in si želijo, da bi te izjave povzemali tudi drugi mediji. Če se strokovnjak pojavlja v medijih, ki ga neprestano kritizirajo, naj samo pomisli, kakšen odnos bo ta medij imel do svojih bralcev, pa se bo vse skupaj kar hitro končalo.

“Oglasna trobila” kaj hitro, sploh med prepirom pa tudi sicer, najdejo način, kako se predstavijo kot žrtev. Ne glede na to, kaj so objavila, vsega bodo krivi strici iz ozadja, opozicijski politiki in drugo. Vedno je kriv nekdo drug, če je le mogoče, pa konkurenčna podjetja. “Oglasno trobilo” bo vedno našlo način, kako spraviti konkurenco ob živce, da se bo potem lahko tožilo, tožbo pa bo po njegovem mnenju začela konkurenca in ne on.

Velika težava “oglasnih trobil”, ki jo lahko vsak bralec skoraj najhitreje odkrije, pa se je pojavila s socialnimi omrežji. Če “oglasno trobilo” spremlja konkurenco na Facebooku in Twitterju, je to velik znak za preplah, saj se bodo hitro začeli prepiri glede vsebine. Ko si enkrat pridobi njegovo geslo in uporabniško ime, je zadeva v njegovih rokah in poti nazaj ni več.

Zadnji pokazatelj, da mora bralec prenehati brati oglasno trobilo, sicer ga  čaka uničenje socialnega in intelektualnega življenja, pa je v novinarjih prebežnikih. Če se novinarji, ki najprej delajo na oglasnem trobilu in potem odidejo na normalni medij, ob omembi oglasnega trobila zgrozijo in prebledijo, potem  je čas za alarm prve stopnje.