Prispevek “Zbogom, Stožice!” sem objavil pred skoraj tremi leti. Tri leta je dolga doba. Včeraj sva šla na koncert skupine Rammstein preveriti, kaj so se organizatorji v tem času naučili, kako so zadeve popravili in kako se kaj takega kot pred tremi leti ne more več ponoviti. Spoiler alert: Vse je še vedno v totalnem kurcu. Berite naprej.
Vse je je začelo s karto. Karto za koncert, na kateri je ponavadi ura začetka koncerta, označene so morebitne predskupine in podobno. Že večkrat sem opazil, da organizatorji jemljejo karte kot nujno zlo – moraš jo imeti kot potrdilo, da si se za ogled koncerta skeširal, ampak oni ti niso dolžni na ta list papirja napisati življenjsko pomembnih informacij, brez katerih je ogled koncerta skoraj nemogoč.
Recimo – zelo lepo bi bilo, da bi organizator na karto napisal dejansko uro začetka dogodka. Se pravi, če predskupina začne ob osmih, potem je nesprejemljivo, da na karti stoji ura 21:00. Nesprejemljivo! Ljudje, ki smo racionalna bitja, namreč karto z napisom začetek ob devetih intepretiramo takole: “Aha, ob devetih je predskupina, ob desetih se začne, se pravi da če pridem 21:30, bom z lahkoto ujel začetek main acta!”
Briga me, če organizator ob tiskanju kart ne ve, kdo bo predskupina. Zagotovo pa mora vedeti, kdaj naj bi se vse skupaj začelo, drugače naj na karto napiše: “pridite enkrat popoldne, lagano i sportski,” pa smo zmenjeni (za ta nasvet, dragi organizatorji, ne bom računal).
OK, na karti je napisana napačna ura, zato veliko ljudi na prizorišče pride “prepozno”. Midva sva bila tam malo čez pol osem in je pred vhodom vladala totalna štala. Nikjer ni bil jasno označen vhod, skupine ljudi so sedele na travi in pile pivo, druge so se gnetle pred dvorano. Redarji so nas sicer usmerjali “tja, levo, je vhod!” a le-ta ni bil jasno označen. Pod jasno označen mislim oznako, ki ni pripopana na ograjo, na katero pritiska več deset tisoč ljudi, ampak je obešen na neko palico in dvignjen nad gručo ljudi, da ga vsi takoj vidijo in se lahko že prej razvrstijo (za ta nasvet, dragi organizatorji, ne bom računal).
Zanimivo je bilo tudi dejstvo, da ima Stožiška dvorana šest (?) vhodov, da pa so organizatorji množico iz parterja zadrževali pred dejanskimi vhodi in je do največje gneče prihajalo zaradi že omenjene slabe označitve in dejstva, da so zelo verjetno zaradi varčevanja pri stroških najema delovne sile vse preglede opravili še pred dejanskim vhodom v dvorano. Bonus je zagotovo ubogi varnostnik, ki se je na množico navodila za sortiranje drl v slovenščini, tako da ga Nemci, Avstrijci, Italijani, Hrvati … sploh niso razumeli. Še en brezplačen nasvet: kričite v angleščini! Ali pa vsaj po srbsko.
Koncert ni bil razprodan in v zadnjem delu parterja je bilo prav prijetno. Ozvočenje je bilo v glavnem solidno, ko si bil enkrat v dvorani, nad tem delom organizacije nimam pripomb. Se pravi … nimam pripomb nad tistim delom, kjer organizator nima ne vem kakšnega dela.
