Ne moreš dvakrat stopiti v isto reko in Šef je tokrat pripravil zelo drugačen nastop od prvega lansko leto ter pokazal obe plati svoje kariere.

Napiflan od znanja iz njegove biografije sem zavijal z očmi ob pogovorih sopotnikov avtobusa številka 4, ki so šokirano ugotavljali, da “Born in the USA” sploh ni tako domoljubna, kot jo ponavadi razumemo, sem komaj čakal na novo predstavo.

Stadion je bil skoraj identičen tistemu v Trstu, obiskanost je bila solidna, čeprav nisem dobil občutka neke blazne nabitosti. Prostora dovolj, večina obiskovalcev prijaznih, vreme malo manj. Setlista koncerta se je razlikovala od lanskoletne, glavni poudarek je bil na albumu Born to Run, ki ga je Bruce z E street Band odigral od začetka do konca, tokrat pa je za uvod tri ure pred uradnim začetkom odsoliral akustični verziji komada The Promised Land in Growin’ up.

Uradni del je otvorila Long way home, ki so mu sledile tri zahteve občinstva, ki je tudi tokrat s plakati komuniciralo glasbene želje. Najbolj hecen del je bil zagotovo vmesni del albuma Born to Run, ki je počasne in bluzerske komade podložil s plohami in tako še bolj poudaril melanholični del.

Potem je ekipa spet pohitrila tempo in s Shackled and drawn ponovno vzpostavila rockerski tempo, ki je trajalo do končnega Twist and shout. Vmes je Bruce na oder povabil še navdušenega obiskovalca, ki je na strgalo in z žlicami spremljal bend pri komadu Pay me my money down in otroka, ki je zelo solidno pomagal pri Waitin’ on a sunny day.

Koncert sicer ni bil tako prelomen kot prvo srečanje s tem edinstvenim umetnikom, a je vseeno pokazal, da je za razliko od skupine Rammstein, ki svojo magijo gradi na neorganskosti in statičnosti, Bruce človek, ki se razvija, spreminja in prilagaja. In pri kateremu ne moreš dvakrat stopiti v isto reko.

Še fusnota – čeprav so se vsi člani E street banda zaslužili pohvalo, tokrat dajem kapo dol bobnarju Maxu Weinbergu. Ena boljših predstav.