Da se filmi o nemrtvih pošastih, ki vedno želijo neumreti še čim večje število umrljive populacije našega planeta, ponavadi ujamejo v eno izmed dveh pasti pripovedovanja zgodb, ni nič nenavadnega.

World War Z se odloči za srednjo pot. Zadeva ni niti približno tako krvava kot klasična Romero trilogija oziroma ostali gore primerki tega žanra, a se na drugi strani tudi ne nagiba k skakajočim-iz-teme primerkom, ki pripoved gradijo na suspenzu.

Tempo filma je hiter in spominja na stopnje prvoosebne streljačine. Brad Pitt v vlogi raziskovalca Združenih narodov (heh, Angelina je zadovoljna) namreč hodi po svetu in na bolj ali manj eksotičnih lokacijah raziskuje izbruh bolezni, ki ljudi spreminja v … no … zombije.

Filmsko je primerljiv s Cruisovo Vojno svetov, kjer spremljamo podobno zgodbo družinskega človeka, ki se mora vrniti na stara pota in pomagati družini, da preživi. Tempo je podoben računalniški igri, kjer mora junak na različnih stopnjah/lokacijah priti do konca, kjer dobi košček sestavljanke, s katerim na koncu sestavi zdravilo in premaga nepridiprave.

V filmu se seveda znajde veliko klasičnih nacionalističnih stereotipov (Američani so vojaki, Angleži znanstveniki, Izraelci pa žrtve), veliko predvidljivih dialogov in veliko klasičnih akcijskih sekvenc s tekom po hodniku, zapiranjem vrat in skoki iz teme, a je končen izdelek vseeno gledljiv in neboleč.

Pohvaliti velja zvok in glasbeno podlago ter vizualije, ki umirjeno držijo nivo produkcije, medtem pa avtorji upajo, da bomo pač možgane pustili na paši. Kar je hkrati tudi odlična obramba proti zombijem, ki jih imajo najraje.

 

Podpri nas!


Danes je nov dan

Če so ti vsebine tega bloga všeč, ga podpri prek donatorske platforme Nov dan