Izpad novinarke Ljerke Bizilj na parlamentarnem programu nacionalne televizije je stvar širše debate o medijih. Škoda bi bilo, da bi incident izzvenel s ploskanjem volilnega telesa, ki svojim političnom predstavnikom želi samo najslabše.

Video sicer ni več na voljo, ampak od kolega Vezjaka si bom izposodil najpomembnejši citat:

»Gospod Janša, takole bi rekla. Želim si, da, če ste krivi, greste v zapor. Zaradi mene tudi do smrti. Enako naj ob krivdi velja za mojega sina ali mene. To si želim, a naj bo črno na belem. Predvidevam, da si tudi večina Slovencev želi, da je črno na belem. Jaz se z vami naslednjih 25 let res ne bi več na tak način ukvarjala.«

Boris je že analiziral problematičnost te izjave s stališča prejemnika in avtorja, jaz pa bi rad opozoril še na eno širše dejstvo, ki ga velikokrat zanemarjamo, a vseeno tvori večino medijskega prostora v Sloveniji. Mediji in politika sta v Sloveniji v totalni simbiozi. Enega ni brez drugega in obratno. Da potem urednica parlamentarnega programa vodji opozicije reče, da se z njim ne misli ukvarjati “na tak način” se mi zdi precej neslana šala.

Zlizanost medijev in politike je v Sloveniji presegla vse meje dobrega okusa in da se novinarji notranje politike vedno bolj spreminjajo v trobila koalicije oziroma opozicije je največji problem, s katerim se sfera trenutno sooča. Poleg vedno večjih oglaševalskih pritiskov je namreč politično suženjstvo eno od najbolj perečih problemov novinarstva in z žalostjo ugotavljam, da se slovenski kolegi tega prav nič ne branijo oziroma so proti tem pritiskom nemočni.

Da potem urednica parlamentarnega programa vehementno trdi, da se z enim najpomembnejših slovenskih politikov ne bo več ukvarjala, je milo rečeno neumno. Zelo neumno. Tudi zato, ker slovenski novinarji dosedaj razen pokrivanje afer in politično-komercialne propagande niso pokazali drugega modela, po katerem bi lahko slovensko novinarstvo funkcioniralo.

Tudi večinska reakcija volilnega telesa kaže, da ljudje od novinarjev trenutno ne pričakujejo blaznih uspehov. Ploskanje “novinarki z RTV” pa kaže na nizko stopnjo politične kulture, ki razume politiko kot spopad med bazo in predstavniki in ne vidi dlje od naslednjega incidenta v medijskem prostoru. Da bi v novinarjih videli nosilce odgovornosti, da kredibilno in kontekstualno predstavljajo politično dogajanje, seveda ni za pričakovati. Da bi v političnem vrhu videli zaveznika pri udejstvovanju interesov, tudi ne.

Ploskanje javnosti razumem kot klofuto medijem in politikom hkrati. Prve je potrebno oklofutati, zato ker lahko javnost prebudi samo nenačrtovan in nenadzorovan izbruh tretjeprogramske urednice, medtem ko v drugih očitno ne vidimo drugega kot boksarsko vrečo, od katere se pričakuje, da se čimbolj in čim večkrat upogne pod udarci javnosti. In nič več.

Prispevek je bil prvič objavljen na portalu Državljanska odgovornost
Vir fotografije: forced rhubarb