STA je danes objavila naslednjo novico:

Ministrstvo za javno upravo vnovič oživlja idejo o internetnih volitvah, s katerimi bi po ocenah ministra Gregorja Viranta tudi dvignili volilno udeležbo, zlasti pri mladih. Virant načrtuje, da bi zakonsko podlago za uvedbo e-volitev sprejeli še letos, za kar je potrebnih 60 glasov poslancev, testno elektronsko glasovali pa že na lokalnih volitvah.

Ministrstvo za javno upravo načrtuje, da bi e-glasovanje testno izvedli v petih slovenskih občinah prihodnje leto pri lokalnih volitvah. Na naslednjih državnozborskih volitvah pa bi izvedli elektronsko glasovanje na nacionalni ravni, je ob predstavitvi projekta S klikom do poslanca povedal minister za notranje zadeve in javno upravo Virant.

Po njegovem mnenju elektronsko glasovanje prinaša veliko prednosti. Volilna udeležba ne bi bila “odvisna od vremena”, omogočen bi bil lažji dostop do glasovanja, glasovanje bi bilo za vsakogar preprosto, izvedljivo od doma. Po Virantovih ocenah bi elektronsko glasovanje za nekaj odstotkov dvignilo volilno udeležbo, čeprav se strinja, da vprašanje dostopnosti ni glavni razlog za nizko udeležbo na volitvah.

Slovenija bi z uvedbo e-volitev po ministrovem mnenju ohranila status elektronsko razvite države, saj bi tovrstne volitve uvedli med prvimi državami v svetu. Zgledovali bi se po Estoniji, ki je elektronske volitve uspešno izvedla petkrat.

Ko sem prebral zgornje besedilo, se mi je zaletelo. Požirek vode je šel po napačni poti in skoraj sem se zadušil. Potem pa sem prebral še nadaljevanje in kolegi so morali poklicati rešilca.

Na ministrstvu računajo na to, da se je od leta 2007, ko se je z uvedbo elektronskih volitev že poizkusilo, v zavesti politike marsikaj spremenilo in so se “razblinili neupravičeni strahovi”, je dejal Virant. Pred nekaj leti je namreč ideja o elektronskih volitvah padla v vodo zaradi dvomov v varnost takega glasovanja.

Da ima Gregor Virant mokre sanje o elektronskem glasovanju, že vemo. Človeku uspe v vsakem svojem mandatu prodati idejo elektronskih oziroma spletnih volitev (saj ni važno, kako se temu res reče), a na koncu se zadeva ne premakne s papirjev oziroma tabel, tako da dvomim, da ga kdo sploh še jemlje resno.

Pustimo ob strani dejstvo, da tehnična stroka kategorično zanika možnost varne in anonimne oddaje volilnega glasu ter že več let opozarja na nemogoče zahteve, ki jim tehnika še ni dorasla. Pustimo ob strani dejstvo, da tudi politologi opozarjajo na nesmiselnost uvedbe elektronskih oziroma spletnih volitev, ki so kot projekt zrasle v obdobju tehnodeterminizma in so sčasoma izgubile na privlačnosti ter stroškovni učinkovitosti. Pustimo ob strani dejstvo, da se vedno večja politična apatija med državljani povečuje predvsem zaradi slabega glasu političnih predstavnikov, ki kradejo, lažejo, ponarejajo in z zaupanjem volilcev delajo kot največja svinja z mehom. Vse to so razlogi, ki so aktualni že dlje časa in se vmes niso spreminjali. Čas zaenkrat pač ni na naši strani.

Virantu trenutno zamerim nekaj drugega.

Na ministrstvu računajo na to, da se je od leta 2007, ko se je z uvedbo elektronskih volitev že poizkusilo, v zavesti politike marsikaj spremenilo in so se “razblinili neupravičeni strahovi”, je dejal Virant. Pred nekaj leti je namreč ideja o elektronskih volitvah padla v vodo zaradi dvomov v varnost takega glasovanja.

Virant je te besede izrekel 19.6.2013, le nekaj dni po intervjuju Guardiana s t.i. whistleblowerjem Edward Snowdnom, ki je med drugim povedal tole:

More detail on how direct NSA’s accesses are is coming, but in general, the reality is this: if an NSA, FBI, CIA, DIA, etc analyst has access to query raw SIGINT databases, they can enter and get results for anything they want. Phone number, email, user id, cell phone handset id (IMEI), and so on – it’s all the same. The restrictions against this are policy based, not technically based, and can change at any time. Additionally, audits are cursory, incomplete, and easily fooled by fake justifications. For at least GCHQ, the number of audited queries is only 5% of those performed.

Kaj to pomeni za anonimnost oddaje volilnega glasu prek spleta, si odgovorite sami. Spoiler alert – nič dobrega!

Je pa nekaj res … neupravičenih strahov je vedno manj. Sedaj so skoraj vsi samo upravičeni. Splet je nevarno okolje, kjer posamezniki, skupine, družbe in vlade bijejo boj za prevlado nad komunikacijami, nad vsebinami in nad dejanji uporabnikov.

Samo poglejte nedavno uvedbo direktive o piškotkih. Če so nas evro-uradniki in informacijski pooblaščenci hiteli prepričevati, da je direktiva dobra za uporabnike, da bomo sedaj bolj varno brskali po spletu in da je to najboljša ideja po narezanem kruhu (imamo Slovenci za to kak primeren prevod?), so novost uporabniki in razvijalci pozdravili z glasnim “SPIZDITE MI STRAN S TEM!” Glavni razlog je bil po mojem mnenju v obupni komunikaciji avtorjev in izvajalcev regulative in groteskno slabi skomuniciranosti prednosti, ki naj bi jih ta direktiva prinesla za uporabnike.

Podoben problem vidim pri Virantu. Človek si očitno volitve predstavlja predvsem kot umazano manualno delo, ki ga je treba na vsak način zdigitalizirati in spraviti v 21. stoletje (ter si obenem dvigniti rating na lestvici e-participativnosti ZN), pa naj stane kar hoče. Viranta ne zanima katastrofalna podoba poslancev v očeh naroda, ne zanimajo ga dejanski problemi nizke volilne udeležbe, ne zanima ga nizka funkcionalna pismenost državljanov in ne zanimajo ga problemi, ki se jih rešuje generacijsko in počasi. On bi rad klikal iz naslanjača. In nič drugega.

Vir fotografije: foilman