Zaplet poznate. Polona Frelih, Delova dopisnica iz Moskve se pod pretvezo, da je članica ruske nevladne organizacije neznanega imena, pretihotapi na sestanek z Edwardom Snowdenom na moskovskem letališču, tam posname nekaj fotografij s telefonom in jih pošlje v uredništvo.

Javnost se, tako kot ponavadi, v trenutku razcepi na pol, ki njeno dejanje hvali in ga enači z novinarskim dosežkom desetletja in pol, ki v njenem dejanju vidi nadaljevanje tabloidizacije slovenskega medijskega prostora brez pravega razloga.

In kot da samo dejanje ne bi bilo dovolj problematično oziroma razburljivo, sta se je novinarka Polona Frelih in “njena” zunanja redakcija zelo nespretno vključila v krizno komuniciranje ter hitela pojasnjevati, zakaj je dejanje vredno nagrade, zakaj ni v tem nobenega problema in zakaj smo tisti, ki prikritemu fotografiranju človeka, ki zaradi lastne varnosti noče videvati svojih fotografij na spletu, navadni kmetavzi.

OK. Najprej poglejmo, kaj o prikritem snemanju in laganju o novinarski identiteti pravi novinarski kodeks. Zanimivi so členi 12, 13, 14 in 17.

12. Novinar ne sme uporabljati nedovoljenih načinov zbiranja podatkov. Če informacij, ki so za javnost izrednega pomena, ni mogoče pridobiti drugače, mora svoje ravnanje in razloge zanj predstaviti javnosti.

13.* Novinar se mora vedno predstaviti kot novinar in pojasniti namen zbiranja podatkov. Status novinarja lahko zamolči le izjemoma, kadar je poskušal priti do informacij, ki so v javnem interesu, vendar jih kot novinar ni mogel pridobiti.

14.* Novinar lahko zvočno in slikovno snema ter fotografira le po privolitvi snemane oziroma fotografirane osebe. Privolitev je lahko tudi tiha (če oseba ne nasprotuje). Izjemoma sme novinar snemati, fotografirati brez privolitve, kadar utemeljeno meni, da bo na ta način razkril informacije, ki so v interesu javnosti. Razloge za svojo odločitev mora pojasniti v prispevku.

17.* Novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je upravičen le, če javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebnosti. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša. Novinar se mora zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo informacij, fotografij in posnetkov škodi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti.

Glavno vprašanje, na katerega je potrebno pri celotni zadevi odgovoriti je, ali je fotografija Edward Snowdena v javnem interesu ali ne. Če je, potem kršitve novinarskega kodeksa postanejo irelevantni. Če ni, potem je novinarka kršila štiri člene.

Moje mnenje je, da je fotografija popolnoma irelevantna. Zakaj? Fotografija bivšega NSA obveščevalca Edwarda Snowdena je za javnost lahko zanimiva iz tabloidnih razlogov, a je njen problem v tem, da fokus namesto na podatke, ki jih je Snowden spravil v javnost, premika na samega Snowdena, ki je v celotni zgodbi irelevanten. Njegova podoba, njegove fotografije samo meglijo polje debate, ki bi se moralo bolj fokusirati na dejstvo, da je ameriška vladna agencija vohunila in nadzirala podatke celotnega sveta. Namesto teh debat se novinarji in javnost pogovarjamo o tem, ali je fotografija vredna nagrade desetletja ali pa je vredna graje.

Drugi razlog je Snowden povedal že sam. Več kot je njegovih fotografij v javnosti, težje delo ima pred skrivanjem pred svojimi bivšimi delodajalci. Seveda Polona Frelih ni edina oseba, ki je kadarkoli fotografirala bivšega obveščevalca, seveda obstaja več njegovih fotografij, a po drugi strani … vsaka fotografij pomaga. NSA, ne Snowdenu.

Z zgornjimi argumenti se ni potrebno strinjati. Ampak po moje vse ostalo ne pije vode.

Kot že omenjeno, pa je poleg izvirnega greha katastrofalen tudi odziv novinarke in uredništva. Namesto, da bi a) celotno zadevo ignorirali in pustili kritike lajati v veter oziroma b) da bi pripravili koherenten in predvsem smiseln odgovor na njih so izbrali možnost c). Ki je v tem primeru popoln klasterfak.

Za prvi del gre zahvala Poloni. Ki je na kritike svojega dela odgovarjala z osebnimi diskreditacijami in infantilno držo, češ “to si ti, kaj sem pa jaz!”. Vse skupaj je postalo bizarno do te mere, da se (spet!) nismo pogovarjali o problematičem dejanju (ki bi ga lahko naredil kdorkoli), temveč predvsem in samo o liku in delu Polona Frelih. Kar je spet popolnoma irelevantno.

Nato se je v debato vključilo še uredništvo. Ki je v neposrečenem videoposnetku, ki mu do popolne barske scene manjka samo še natakarica in elevator music, debatirata o teh bedastih kritikah. Sedem minutni posnetek se zopet na napačen način ukvarja s kritikami in jih diskreditira zelo pavšalno, češ, saj ni edina, da je itak celotno letališče pod nadzorom ruskih in ameriških obveščevalnih služb in da Snowdenu s tem ni nič škodovala, posredno oba urednika trdita, da Snowden s prošnjo, naj ga ne fotografirajo ni bil resen, ker bi jim moral v tem primeru zapleniti mobilne telefone in tako naprej. V sedem minutnem posnetku niti enkrat ni slišati zgoraj omenjene kritike, da se ukvarjamo z napačno stvarjo, urednika pa priznata, da sta naredila veliko napako in da te fotografije nista bolje tržila.

Da, dragi moji. To je edina prepoznana napaka pri celotni zadevi, saj bi morala medijska hiša Delo očitno takoj, ko je Polona fotografije poslala v uredništvo, podreti spomenik Prešerna sredi Ljubljane in na njegovo mesto namestiti kip Polone Frelih. Uredništvo bi moralo takoj s padali po celi Sloveniji odmetavati posebne izdaje Dela s fotografijami Edwarda Snowdena in zanje zaračunavati denar. Bolje bi ga morali iztržiti.

Na koncu se lahko z urednikoma strinjamo, da je celotna zadeva zamujena priložnost.

Delo je zamudilo priložnost, da bi se povzpelo na nivo svetovnih medijev in v družbi Guardiana problematiziralo resnične probleme podatkov Edward Snowdena. Da bi javnost opozarjalo na problem nadzora v družbi, da bi od oblasti terjalo jasne odgovore in opozarjalo na bedarije tipa Karl Erjavec v oddaji Studio city. Da polja debate ne bi namenoma zamegljevalo z irelevantnimi podatki in zgodbami.

Javnost je zamudila priložnost, da bi od medijev spet zahtevala korekten odnos in predvsem obsodila tabloiden odnos, kjer je bolj pomembna slika človeka kot pa vsebina, ki jo ta človek daje v javnost.

In novinarji so spet zamudili priložnost, da bi javnosti jasno in glasno povedali, da se zavedajo svoje naloge in da vedo, za kaj jih javnost plačuje.

No … pa drugič, kajne?

Vir fotografije: aturkus