Zombijev smo se že navadili in hkrati nas vedno presenetijo. Nič drugače ni v temle indie špilu, kjer  prevzamete vlogo glavnega junaka, ki skuša “samo” priti do svoje družine. Med njim in njegovimi bližnjimi stoji razrušeno mesto, kopica mesojedih pošasti, vojska in še kdo.

Ne preostane vam nič drugega, kot da se od leve proti desni, od spodaj proti zgoraj in od strani proti sredini začnete premikati proti njim, na poti pa skušate premagati vse naravne in nenaravne ovire. S tepežem, skakanjem, streljanjem, visenjem in drugimi akrobacijami.

Igra izgleda in se igra bolano dobro. In to je strokoven izraz za igre, v katerih se zaradi atmosfere, vmesnih stripovskih sekvenc in vzdušja tako potopite vanjo, da sploh ne opazite malenkosti, ki bi vam šle lahko na živce. Kontrole so na trenutke mičkeno štoraste, to je res. Na določenih mestih se vse skupaj malo zatakne. Tudi to je res. Ampak stari … koga to briga! Kdo to opazi, ko pa je generalno gledano vse skupaj tako tekoče kot … no, kot zelo konsistentna driska! In to je pohvala!

Založnik:  Microsoft Game Studios
Žanr: Zombijačina
Cena: 12 evrov
Nakup: Steam

Lepota igre je tudi v zares perfektno izrisanem okolju, kjer se določeni elementi iz ozadja stapljajo z interaktivni elementi in tako rišejo zares bogato pokrajino, po kateri se pojate in odkrivate poti za nadaljevanje. Tudi stripovsko izrisane vmesne sekvence, ki na trenutke spominjajo na Walking Dead pripomorejo h enkratnemu vzdušju.

Gre igri poleg ponekod okornih kontrol še kaj zameriti? No, v bistvu ne. Mogoče bi se drznil kritizirati malo slabše glasove junakov in pripovedovalca, a je to že kozmetični popravek, ki vam ne bo vzel veselja do preigravanja. Poleg pripovednega načina igra sicer ne ponuja možnosti večigralskega načina oziroma arkadnega načina igranja, je pa mogoče preigravati posamezna poglavja, potem ko ste z njimi končali. Tako lahko večkrat uživate v detajlih te zares lepe igre.