Da se igre še vedno merijo po vsebini in igrabilnosti in da je obe lastnosti danes ponekod težko najti, saj založniki velikokrat vlagajo v vizualni del in pozabijo na emocionalnega, ni treba posebej razlagati. Da se igre neodvisnih razvijalcev včasih zaletijo in skušajo s premajhnimi usti odgrizniti prevelik kos pogače, tudi ne.

Da pa se vsake toliko nekomu posreči narediti svežo, napeto in igrabilno igro, pa je vredno vsake pohvale. “Papers, please!” izhaja iz preprostega vsakdanjega dogodka. Prečkanje meje v fiktivno državo. Vi prevzamete vlogo carinika, ki na meji kontrolira dokumente in odloča o usodah ljudi, ki hočejo priti v obljubljeno deželo.

Igra po stopnjah dodaja težavnost oziroma nove parametre, ki jih morate pri potnikih preverjati in tako zagotavljati varnost v državi. Če na začetku v domovino spuščate samo domorodce, se kasneje meje odprejo, državni organi pa vam vedno bolj komplicirajo življenje z novimi zahtevami po preverjanju.

Vmesnik je špartanski, a več niti ne potrebujete. Tudi glasba se ponavlja, a tega skoraj ne boste opazili. Preveč boste namreč zaposleni s preverjanjem ujemanja osebne izkaznice s potnim listom, sliko, težo, frizuro posameznika, pa dovoljenjem za delo, turistično vizo in drugimi dokumenti, s katerimi se morajo izkazati obiskovalci vaše lepe.

Založnik:  3909
Žanr: Štempljačina
Cena: 9 evrov
Nakup: Steam

Kar dela igro še boljšo, so življenjske zgodbe posameznikov, ki jih dobivate samo v fragmentih, delčkih izjav. Imigracija zaradi žene, prečkanje države s trebuhom za kruhom, politični disidenti … Tempo vsake stopnje se stopnjuje in vse skupaj je podobno Boleru. Najprej počasi, nato pa vse hitreje.

Seveda so tukaj tudi sankcije. S svojo plačo namreč skrbite za družino in ženo in vsak napačen prestop meje vam odtrgajo od zaslužka. Potem je tukaj še stanarina, pa stroški za zdravila in drugo … na drugi strani se vam ponujajo možnosti za dodatni ilegalni zaslužek. Spustite v državo pripadnika sekte, ki pripravlja državni udar in na račun vam bo kanilo nekaj dodatnih sredstev. Na meji delite vizitke inženirja, ki išče delovno silo, pa boste na koncu dneva spet malo bogatejši.

“Papers, please!” v svojem bistvu ni igra. Je psihološka študija poklica, ki je v svojem bistvu veliko bolj zapleten in kompleksen kot se kaže na površju. Je umetniški eksperiment, kjer mu ne manjka dosti do treningov upravljalcev brezpilotnih letal, ki sedijo na toplem in s krmilnikom streljajo po živežu na drugem koncu sveta. Ko boste naslednjič prečkali mejo, boste razumeli. Papers please!