Tricky subject, I agree. Sploh, ker bo to bral kdo, ki vestno obiskuje to vzpetino na obrobju Ljubljane in se mogoče ne bo strinjal z mano. A jebiga, to je moja muska in Sartre bi zagotovo na novo začel pisati poglavja svojih Zaprtih vrat, če bi imel priložnost obiskati to vikend izletniško točko.
Začne se na ljubljanski obvoznici, ki jo mirno lahko prekvalificiramo v adrenalinski park in mogoče poberemo še kakšna evropska sredstva. Projekt je že narejen, vse teče tako, ko mora v dobrem adrenalinskem parku, treba ga je samo še monetizirati.
V tem adrenalinskem parku prepoznate tri profile kadrov, ki so vedno prisotni in ki poskrbijo za dinamično in napeto vožnjo, pri kateri nikoli niste stoprocentni, kako se bo končala.
Prvi profil je (je)bem(em)was(š), ki se mu vedno mudi. Resno, očitno klinike za povečanje spolnega organa zapirajo zelo zgodaj, saj še nisem videl pripadnika tega profila, ki bi zmerno vozil po cesti. Prepoznali ga boste z več deset kilometrov prehitro vožnjo, blendanjem sovoznikom na desnem pasu in nelogičnim prehitevanjem pet metrov pred odstavnim pasom, na kateremu potem s hitro menjavo čez dva pasu zapusti avtocesto. Zabaven dečko. Pri čemer ne razumem naslednjega – glede na to, da sodeč po videnemu itak krši vse možne predpise … zakaj za vraga ne vozi samo po odstavnem pasu? Resno. Think about it.
Drugi kader, ki vas bo spremljal do odcepa za Šmarno goro, je (avan)turist. Ponavadi gre za avto z nemško oziroma francosko registracijo, čeprav dam roko v ogenj, da 99,9% teh vozil vozijo gasterbajtarji, ki se poleti vozijo v našo lijepo ali pa še bolj na jug. Baja mi pravi, da sem rasist, jebiga. Hecno pri teh turistih je troje – nihče še nikoli ni slišal za gps in se po cesti premikajo po polžje, s sunkovitimi manevri, pri katerih do zadnjega trenutka ne veš, ali bo človek zavil na odcep za Vič ali bo s še bolj nelogičnim 180 stopinjskim obratom preskočil ograjo in začel voziti proti Dolenjski.
Tretji kader pa so ob vikendu vedno prisotni gospodje. Gospodje imajo ponavadi v avtu še vsaj enega ali dva sopotnika, skoraj vedno pa so namenjeni v najbližjo gostilno. Ker gre za gospode, v avtu nosijo klobuk ali drugo pokrivalo, njihova vožnja pa poteka v duhu komada I will survive. V smislu, ne glede na to, da bom na izvoz brez smernika zapeljal že na odstavnem pasu, ne glede na to, da bom ignoriral ostale udeležence v prometu, bom na koncu zmagal.
Ko končno preživite adrenalinski park, se začne miselna igra Poišči parkirno mesto. To je igra, ki je primerna za več udeležencev, nujno jih mora biti vsaj eden več kot je na voljo parkirnih mest. Igra se začne, ko na polno parkirišče hkrati vkorakata dva ali trije igralci, vsak s svojo nalogo. Igralec A je na parkirišče prišel zato, da bi parkiral svoj avto in začel pohod na Šmarno goro. Igralec B je ravnokar prišel iz Šmarne gore in se pripravlja na odhod.
Klasična igra se začne, ko igralec A previdno začne zasledovati igralca B do njegovega vozila. Igralec B mora do svojega vozila prikorakati karseda počasi in po čimbolj nelogični poti, tako da igralec A vmes že izgubi upanje in igralca B oceni kot pobeglega iz psihiatrične bolnišnice.
Ko se igralec B končno odloči, s katerim avtomobilom se bo danes odpeljal domov, naj se čimbolj počasi odpravi s parkirišča. Nekaj nasvetov za počasno odpravljanje: predstavljate si, da nastopate v oglasu za obutev. Minutaža oglasa je vsaj tri minute, zato čimbolj počasi odpirajte vrata avtomobila, si sezuvajte čevlje in se na sploh obnašajte tako, kot da snemate oglas za Ferrero Roche. Bonus točke dobite, če po preobuvanju in preoblačenju avto zaklenete in se odpravite čez cesto v gostilno.
OK, preživeli smo adrenalinski park in odigrali partijo parkiranja. Gremo v hrib!
Šmarna gora je zelo obiskana in nanjo leze vse živo. Otroci, mladi starši, upokojenci, športniki … in vsak profil ima svoje značilnosti. Je pa res, da jim je ena skupna. Ne jebejo tri posto. Majke mi.
Tako ne bodite presenečeni, če boste na sredini poti v hrib naleteli na družino, ki tam počiva, ker je gospa pač zmatrana. Kako si lahko tako butast, mi ne bo nikoli jasno, sploh ker imaš na Šmarni gori toliko nekih obvozov in počivališč, da za sedenje na sredini poti RES ni nobenega razloga.
Da boste v hrbet dobili tekača, ki je očitno v podobni situaciji kot Jason Statham v filmu Crank – če se ustavi oziroma če upočasni, pa čeprav zato, ker ga ti ne vidiš, bo umrl. Do smrti. Da bi bila zadeva še bolj smešna, vas bo tekač najprej skoraj posilil in se nato pet metrov naprej zložil po celi dolžini.
In da boste v hrib prisiljeni hoditi za ljudmi, ki nosijo tako smrdljive obleke, da jih vonjate še takrat, ko so oni že za drugim ovinkom. Kako si sami sebi ne grejo na živce, mi ne bo nikoli jasno. Še večji misterij mi je dejstvo, da obleke ne začnejo smrdeti takoj, ampak človeški pot začne zaudarjati šele ob razkrajanju, kar pomeni, da so vsaj en dan že nosili te prepotene obleke.
Ampak imam Šmarno vseeno rad. In bom šel še. Keep calm and tolerate.
Se strinjam z večino napisanega, zato Šmarno obiskujem ob sončnem vzhodu, ko je količina človeškega potu v neznatnih količinah in na parkirišču samo par avtomobilov.
Za obvoznico nimam rešitve, imam pa rešitev glede parkiranja: parkiraj pri policijski akademiji v Tacnu, jaz tam vedno parkiram in dejansko vedno na istem mestu. Glede poti na Šmarno … pojdi kdaj po kakšni drugi in ne “čez korenine”. http://www.hribi.net/gora/smarna_gora/5/117 Drugače pa jaz grem ponavadi še na grmado in potem na šmarno … kar pomeni da dokler ne prideš do sedla si ponavadi celo pot sam, ali pa srečaš max 10 ljudi. Od sedla do Šmarne je pa samo še par minutk.