Že preden je drugi del ene bolj zabavnih iger, ki smo jo najprej igrali na domačih računalnikih, nato na telefonih in tablicah, na koncu pa še na spletu, prišel do nas, so se na obzorju začeli zbirati črni oblaki, ki so napovedovali katastrofo.

Prevzem blagovne znamke s strani največjega založnika računalniških iger Electronic Arts in mobile-first izid igre sta bila dva znaka, da bo zadeva pogorela in niti slučajno ne bo dosegla uspeha prvenca. In kar je najhuje … vse je res.

Igra sicer svoje pay-to-win korenine zelo dobro skriva. Začne se skorajda idilično, s krasnim uvodom, rahlo bebavim zapletom in napovedjo izboljšanega, razširjenega igranja. Potovanje skozi čas, večje število rastlin in zombijev … vse izgleda zelo vabljivo.

A je to sistem mesojede rastline, ki vam najprej vzbudi apetite in nato začne kašljati z iztegnjeno dlanjo kot tisti strežaj ob bazenu v filmu Fear and Loathing in Las Vegas. In če na začetku igralec misli, da je plačevanje opcijsko in da se mora samo malo bolj potruditi za napredovanje, ga igra pri temu brutalno ustavi. In ga ne pusti naprej.

Pa se za trenutek delajmo, da je vse v redu in preglejmo spremembe, ki so prisotne v drugem delu. Grafika se je spremenila in postala mehkejša. Modeli so bolj zaobljenih oblik, manj nazobčani in manj, heh, umazani. Vse skupaj izgleda še bolj ljubko kot v prvem delu.

Dinamika igranja je spremenjena z večjim številom novih elementov na igrišču, med katerimi so najbolj opazne blokade, ki vam preprečujejo streljanje v ravni vrsti. Tako pridejo bolj do izraza rastline, ki streljajo v loku (zelje in koruza). Igra vam ponuja tudi tri “hand of god” načine pobijanja zombijev, ki jih je potrebno plačevati z igričarsko valuto. Le-to pa dobivate z zmagovanjem.

Zgodba se dogaja v vsaj treh različnih časovnih pasovih. Svojo bitko začnete v Starem Egiptu, nato napredujete v čas piratov in bitko zaključite v času Divjega Zahoda. Vsako obdobje ima svoje značilnosti bojišča in svoje zombije, ki se ne razlikujejo samo po kozmetičnih popravkih.

Igralec na poti do zmage odklepa stopnje, jih ponavlja za boljši rezultat, ki prinaša dodatne cekine, s katerimi je nemogoče napredovati in se na sploh počuti kot hrček v kolesu, ki se mu korenček navkljub znanju in energiji izmika.

In čeprav so na Ars Technica zadovoljni nad ravnotežjem in igro opisujejo kot free-to-play in ne pay-to-win, jaz v to nisem tako prepričan. Z žalostjo ugotavljam, da je igra Plants vs. Zombies 2 žalosten poskus molzenja denarja brez igralskega užitka. Preskočite.