OK, do slovenskega filma imam hecen odnos. Po eni strani mi oznaka slovenski film namesto jezika pomeni žanrsko opredelitev, po drugi strani pa se tudi v tem jeziku da pripovedovati dobre filmske zgodbe.

Dvojina trpi za obupno slabim pripovedovalcem zgodbe. Za zgodbo, ki sama zase ne ve, kaj bi rada dosegla, kaj bi rada povedala in na kaj bi se rada osredotočila. In potem tava, tako kot tavajo glavni igralci, ki podnevi in ponoči blodijo po Ljubljani (jaka metropola!) in sanjanjo o tem, kako bodo tukaj umrli.

Prva smrtna žrtev tega filma je ravno njegova zgodba, ki umre po približno dvajsetih minutah.  Nekje sem prebral, da je skrivnost zgodbe v tem, da te vsak stavek pelje naprej po poti, da ti vsaka beseda predstavlja nov korak proti cilju.

Dvojina cilja nima. Kvazi-zgodbe o dveh mladih dušah, ki se najdeta na poti med Brnikom in Ljubljano in ki nato v eni noči ugotovita, da morata stran od tu, čeprav ne vesta, kam gresta in kaj točno jih tu moti, je za točno pet minut. Vse ostalo so počasi kadri, globoki pogovori in nesmiselni karakterji, ki ne ponujajo niti grama osebnosti, s katero bi se lahko poistovetilo občinstvo.

Igra je na nivoju in tudi kamera se trudi, da bi se iztrgala iz oklepa ne-zgodbe, ki jo sili v dolge statične kadre in dolgočasne reze. Glasbena podlaga sicer trpi za vsebinskim minimalizmom in se ne razvija (kaj bi dal, da bi nekdo v slovenski filmsko-glasbeni sceni začel razvijat teme za posamezne like), in produkcijsko gledano filmu ni kaj za očitat.

A kaj, ko je njegov glavni problem v tem, da je celoten film lepo zapakirana prazna škatla, ki jo režiser pazljivo nosi okrog in vsem govori: “Previdno, da se ne razbije!” V primerjavi s filmom Srečen za umret, ki se loteva podobne tematike, je Dvojina dolgočasen, nesmiseln in prazen potep po znanih ulicah, ki na koncu gledalcu pusti samo jezo nad zapravljenim časom in bolečo ritjo.