Že ob vstopu v dvorano sem vedel, da bo tole dober večer. Mediolanum Forum, kjer sva zadnjič (in hkrati prvič) v živo videla Metallico, ni bil nabit z obiskovalci in v dvorani se je za razliko od prejšnjega koncerta dalo čisto normalno dihati. Tudi organizacija je bila tako kot leta 2009 izvrstna in skoraj nisi opazil, da na vstop v dvorano čaka večtisočglava množica.

Ko so na oder dokaj točno prikorakali Tomahawk in je Mike Patton v svojem značilno zajebanskem slogu pozdravil publiko ter začel preigravati nove komade s plošče Oddfellows, pa se je začel tudi glasbeni del enega boljših letošnjih koncertov.

Tomahawk bi rad slišal še enkrat. Zdelo se mi je, da so nekaterih komadi odlični in se njihov kaotični rock krasno sliši tudi v živo, pri drugih pa se mi je zdelo, da poslušamo nedokončane demo verzije nečesa, kar bi se nekoč lahko razvilo v super glasbo. So bili pa vseeno po dolgem času (če ne štejemo Volbeata pri koncertu Rammsteinov) ena predskupina, ki ji nisem hotel po petih minutah izklopiti elektrike, ampak bi jih, kot že rečeno, poslušal še kdaj. Kapo dol, Patton.

Nine Inch Nails so začeli minimalistično. S praznim odrom in belo zaveso. Na oder je z mešalno mizo pod roko prikorakal Trent Renzor in začel z uvodno Copy of A z novega albuma Hesitation Marks. Glas, bela luč, prazna scena. Eden boljših uvodov, ki je za razliko od klasičnega eksplozivnega začetka rock koncerta, gradil na pričakovanju in nadgrajevanju.

Ob naslednjih komadih so na oder prihajali tudi drugi člani in elektro-razfukačina se je lahko začela. March of the Pigs, Terrible Lie, Closer in ostale klasike plus dve instrumentalni poslastici, za katere je Renzor rekel, da je “vesel, da končno ne igra na festivalu, kjer kaj takega ne bi mogel odigrati.”

Komade je dopolnjeval eden boljših lightshowov, ki ni temeljil samo na nabijanju luči v občinstvo, temveč je z igro svetlobe in senc na zabaven način dopolnjeval glasbeni del koncerta. Res lepo videti, da se da zanimivo sceno narediti tudi brez ognjemeta in ostale pirotehnike.

[AFG_gallery id=’2′]

Na negativni strani lahko skritiziram samo anemično in pozersko občinstvo, ki je edini koncert te skupine na evropskih tleh letos izkoristilo za klepetačino. Saj veste – dajmo se zmenit VSE, kar se moramo zmenit za naslednji deset let in ignorirajmo prošnje občinstva in izvajalca. Jebiga, kdo je plaču karto, on al mi?!

Na srečo se ne Nine Inch Nails ne mi nismo pustili motiti. Head like a hole, jebiga!