Na kratko … odlično! Tomb Raider, ki po pavšalnem štetju predstavlja sedmo igro z njenim stasom in glasom se spogleduje z žanrom pustolovščine, streljačine in tihotapščine, vse skupaj pa z zanimivo in razgibano zgodbo ter pestrimi liki zapakira v zelo igrabilen paket.

Letošnji Tomb Raider se začne na čistem začetku. Lara Croft je tukaj še smrklja, navdušena asistentka pravim arheologom, ki z ladjo nasede na čudnem otoku, za katerega se zdi, da iz njega ni (enostavne) rešitve.

Čudovito izrisana okolja in posamezni elementi vas sicer najprej navdušijo, a se hitro izkaže, da vas hočejo zaradi tega ali onega razloga vsi v tem tropskem raju pohabiti oziroma ubiti. Zato se morate znajti s tistim, kar imate in dobiti tisto, česar nimate – karte za odhod iz tega peklenskega raja.

Igra preseneti z res hudo izdelanim okoljem in podrobnostmi, tako da je na trenutke kar škoda, da vam tempo ne dopusti turističnega sprehoda. Zaradi linearnosti, ki je nujna za razvoj zgodbe tudi ni pohajkovanja tipa Far Cry 3, s katerim si Tomb Raider vseeno deli marsikatero podrobnost.

Začnimo z orožji, ki jih v Tomb Raiderju ni veliko, a se vseeno med seboj razlikujejo dovolj, da igra ne postane dolgočasna. Večino časa sem za nasilno reševanje sporov uporabljal kar lok, ki mu tekom igre Lara doda različne tipe puščic – od gorečih do takih z vrvjo, ki služijo tudi kot odlično orodje za premoščanje na videz nepremostljivih ovir.

Tukaj je še okolje, ki vam pod noge meče polena (dobesedno in v prenesenem pomenu) in ki bo po lastnih izkušnjah krivo za 99% vaših smrti. Različne sekvence s preskakovanjem ovir in pritiskanjem pravih gumbov ob pravem času (t.i. hugo sindrom) pa je tudi edina zamera te odlične pustolovščine.

Zanemariti ne gre niti glasbene podlage, ki vam bo z dobro uro glasbene podlage v ušesih ostal tudi po končanju glavnega dela te igre. Poleg pripovedi vam na koncu tako ostane še večigralski način, kjer se s prijatelji ali spletnimi neznanci po znanih lokacijah ubijate na znane načine.

Priporočam.