Da se Razredni sovražnik odvija na gimnaziji, ni naključje. Gimnazija je namreč prvi stik mladega človeka s Sistemom. Ponavadi stik ni prijeten, včasih pa je celo usoden, kot v primeru sošolke Sabine, ki se odloči za diplomo iz življenja in naredi samomor.
Sošolce ta dogodek strezni oziroma prebudi. A prebudijo se v nove sanje, v sanje uporništva proti sistemu, ki jih živi in zaradi katerega obstajajo. Ki jim daje vse tisto, kar potrebujejo in nudi vse tisto, za kaj sploh ne vedo, da potrebujejo.
Sabina jim prinese izgovor za spremembo. Dovoljenje za upor brez razloga. Izgovor za bes, ki ga napaja nefokusirana energija. Sošolci ne vedo, kaj sami s sabo in se zato odločijo, da bodo sledili zgledu lika Joker iz filma Dark Knight. Some men just want to see the world burn.
Na drugi strani jim kot Dark Knight (heh) stoji učitelj Zupan. Nemščino ima v malem prstu, po izgledu spominja na umirjenega poročnika Lando. Svastika na glavi se je izbrisala, a Zupan z neusmiljeno logiko in egalitarnim pristopom do učencev le-tem drži ogledalo. In odsev ogledala učence še bolj razburja, zaradi njega še bolj besnijo.
Tako se filmu stopnjuje pritisk, ko dijaki, razbesnjeni in nefokusirani, skušajo nedolžnega profesorja uničiti in ga pripraviti do … odstopa. Vrtijo mu glasbo, ki je bila všeč Sabini, po šolskem radiju ponavljajo njeno ime, na hodnike gimnazije polagajo sveče … Ko se jih sistem skuša dotakniti od zunaj, se mu upirajo. Nočejo pomoči. Trojka bi tukaj potegnila kratko, dijaki ji odgovarjajo “Al vi nid iz gasoline!”
Zavračanje pomoči, javno izražanje destruktivne žalosti in nacifikacija učencev, ki v vseh drugih in tudi v sebi vidijo sovražnika in ki si ne znajo pomagati, začne vplivati tudi na druge učitelje. Ravnateljica besni, ker se ne more odločiti med dijaki, ki napovedujejo piarovsko nočno moro in profesorjem, ki opravlja svoje delo in ne krši nobenega predpisa. Učiteljica telovadbe, ki najprej misli, da bo pri profesorju dobila za fukat, ko pa jo ta zavrne, se iz sebičnih razlogov priključi revolucionarjem. Učitelj matematike, ki do dogajanja ostaja popolnoma indiferenten in pasiven, se izgovarja: “Daš jim une ocene, pa je, drugega itak ne moremo!” in vse skupaj preraste v globalno krizo. A Zupan opozarja: “Samomor je snov, ki jo je treba predelati v šoli življenja. Vsak trpi po svoje, a nekontroliranega javnega izkazovanja osebnih čustev ne moremo dopustit.”
Če bi sporočilo filma zreducirali na različne pedagoške pristope v našem šolskem sistemu, bi dojeli samo polovico zgodbe. Genialno sporočilo filma, ki sem ga razbral – da je upor proti sistemu znotraj sistema nesmiseln in razen destrukcije ne prinaša ničesar drugega, da so dogodki znotraj sistema namenjeni razvoju sodelujočih in da je sistemski tudi upor proti taistemu sistemu – se mi zdijo zelo pomembni in primerni za širšo debato. Da je film hkrati produkcijsko izpiljen, da ni (sovražim to primerjavo) v njem nič slovenskega in da so liki jasni ter hitro dojemljivi dela Razrednega sovražnika film z velikim F.
