Opazil sem, da v tistem letu dni nisem veliko pisal o prehodu oziroma statusu samozaposlenega kreativca. Najbrž zato, da ne bi katere od strani spremembe napačno predstavil oziroma da bi o stvari pisal brez kritične distance. Po slabem letu (devetih mesecih) od zaprtja lastnega podjetja se mi zdi, da sem pridobil malo distance in da se lahko do tega opredelim.

Tole bo spet eden daljših zapisov, ki bo/je nastajal več dni, a upam, da vam bo koristil. Če ne drugega, bo koristil meni, ko se bom v prihodnosti smejal preteklosti.

Uvod v zgodbo

Prehod med samozaposlene je bil v mojem primeru stvar samoohranitvenega nagona. Resno. “My way or the highway” je bila mantra, ki sem si jo leta 2011 ponavljal še v sanjah. Po skoraj štirih letih dela v eni večjih spletnih agencij in dveh mesecih dela v eni izmed manjših slovenskih oglaševalskih agencij (ko sem se hotel prepričati, ali je problem v delojemalcu ali delodajalcu) sem se poleti 2011 znašel na svojem.

Vse skupaj se je sicer kuhalo že dlje časa in na situacijo sem se predvsem psihično pripravljal par mesecev. Nisem bil eden tistih, ki so se za samostojno podjetništvo odločili, ker “saj dobiš subvencijo pa potem lahko pol leta furaš v prazno”, ampak sem v času dela za druge ugotovil, da bi določene stvari dejansko lahko naredil drugače, če bi delal na svojem. Drugače in predvsem … boljše.

Že v času redne zaposlitve sem se ukvarjal s popoldanskimi posli za prijatelje (spletna mesta, pisanje vsebin, pomoč pri organizaciji dogodkov …) in zdelo se mi je, da sem na tem področju dovolj suveren, da bi znal taiste storitve ponujati tudi v dopoldanskem času. Ključno se mi je zdelo tudi dejstvo, da lahko pri področjih, kjer nisem dovolj suveren (spletni dizajn, programiranje … ) za pomoč prosim visoko kompetentne prijatelje.

Poleg vsaj približnega fokusa in osnutka načina dela pa se mi je zdelo neizogibno, da vsaj za nekaj časa (na začetku niti nisem razmišljal o neki dolgoročni strategiji) poskusim delovati na relativno novem področju.

“Pa mate papirje?”

Vse se začne in konča s papirji. Želja, ideja … vse to štima, ampak tisti pravi začetek je povezan s papirologijo. Dobro, tukaj se je kot dobra izkazala Virantova eUprava, kjer lahko podjetje dejansko odpreš iz naslanjača. Pustimo ob strani dejstvo, da moraš povezati več strani od banke in poslovnega računa do zavarovanja do davčne uprave in da na koncu niti nisi čisto gotov, ali ti je vse skupaj uspelo tako, kot resnično mora biti, a to je druga zgodba in o tem več na koncu.

Vsa papirna vojna je bila v bistvu res manjši spopad brez hujših žrtev. Tudi delavci na upravni enoti in DURSu so se v začetni fazi izkazali kot zelo prijazne in vse skupaj je potekalo izredno gladko. Ker je bil to eden mojih večjih strahov (zapleti z birokracijo) sem si vsaj na začetku kar malo oddahnil.

Tukaj bi se še enkrat zahvalil vsem, ki so mi na tak ali drugačen način pomagali oziroma mirili moje napade panike (Matej, Tamara, Aljaž in drugi …), saj bi bil v nasprotnem primeru sedaj že čisto brez las.

Hecno, takole gledano nazaj so se mi papirji zdeli največja drama, na koncu pa so se izkazali za najmanjši problem celotne zgodbe.

“Kdaj boš začel kaj delat?!”

Če bi moral tako izbrati en aspekt samostojnega podjetništva, ki te kot posameznika totalno povozi, je to sprememba bioritma. In to sprememba brez pozitivne konotacije. Konec je umirjenega ritma, ki ti leta narekuje jutranje vstajanje in večerni počitek, vikende in vse ostalo. Konec je predvidljivosti trajanja tedna od ponedeljka do petka. In konec je domneve, da delo čaka tebe.

Tako sem zelo hitro padel v začaran krog. Dela ni bilo, kar je pomenilo, da sem lahko več časa vlagal v razvojne projekte, s katerimi sem si delal prostor oziroma generiral povpraševanje. Projekti tipa Slabi oglasi, brezplačna predavanja s področja spletnega oglaševanja in komuniciranja, sodelovanje z nevladnimi organizacijami … vse to mi je po eni strani dajalo novih energij, po drugih pa mi je v glavi kljuvalo vprašanje: “Kdo bo pa vse to plačal?”.

Če sedaj gledam nazaj, bi zadevo vseeno zapeljal na enak način. Ne moreš čisto vsega dela zaračunat, je pa res, da je potrebno biti previden pri izbiri brezplačnih projektov. A se mi zdi, da sem nekaj svojih najboljših ur pustil ravno pri Ekologih brez meja, pri Študentski hiši SRCe, pri seriji predavanj za rotarijce … in bil zato plačan “samo” z dobro voljo sodelujočih, novimi izkušnjami in boljšo prepoznavnostjo na trgu.

“Pa kdo ti to plača?”

Klientelo sem imel zelo pestro. Ena od ključnih smernic, ki sem se jo skušal držati, je bila ravno edinstvenost projektov in osebni pristop do vsakega naročnika. Saj vem, da to slišite od vsakega, ki danes nekaj prodaja ampak sam res nisem videl smisla v kupovanju predlog za spletna mesta, v kopiranju istega materiala več deset Facebook profilov in kupovanja všečkov in ostalih zadev.

Naročniki so bili raznoliki, od društev, podjetij do državnih inštitucij. A v bistvu so bili to vedno ljudje.  S pričakovanji, željami, strahovi. In vedno so se vsi projekti na konci odvijali na zelo osebni ravni.

Moram priznati, da me je potencial mreženja in ostalih visokoletečih bedarij v praksi kar malo razočaral. V praksi smo s kolegi večino posla dobivali s pomočjo osebnih priporočil, redno smo se prijavljali na razpise in še redkeje na natečaje.

V praksi pač delaš. Kot najboljše znaš. In upaš na najboljše.

“In kaj si se v tem času navadil?”

Predvsem to, da je največji šok sprememba bioritma in popolnoma drugačnega načina dela. Da se je najtežje navaditi na samostojnost in teoretično neomejenost in da je to po drugi strani tudi največja neizkoriščena prednost.

Da je v Sloveniji na področju najemanja manjših “agencij” in ekip še vedno veliko nategunarstva, laganja in da se zaradi tega ne smeš obremenjevati. Na splošno bi poudaril, da je največja zmaga ravno določena mera ignorance do svoje okolice, ki te drugače potegne vase in te ne izpusti.

Da se ti definitivno na dolgi rok izplača imeti vsaj eno računovodjo, ki skrbi zate na področju papirologije. Določen del živcev sem namreč izgubil tudi zaradi do neke mere amaterskega odnosa oblasti, ki v določenih primerih niso točno vedel, kaj naj bi plačeval, komu in zakaj. Če ne bi imel računovodje, bi bil še bolj siv, kot sem sedaj.

Posledično sem se naučil, da se na državo ni vredno zanašati. Nisem se prijavil za subvencijo, nisem hodil na tečaje in ostale zadeve, ki jih za novopečene podjetnike prireja država … skušal sem samo delati.

In še najbolj pomembno – res se izplača delati samo tisto, v kar verjameš. V lastne produkte. V lastno pamet. Kopiranje “dobrih praks” te sicer prinese čez prvo lužo, a se hitro vidi, komu se določene stvari sanjajo in komu ne.

Pod črto

Definitivno izkušnja, ki ti delo in službo prikaže v drugačni luči. Ki ti pokaže, da je mogoče drugače in bolje delati in da ni vse v urah med deveto zjutraj in peto popoldne. Da ima tudi vodenje ekipe svoja pravila in da ne moreš vsega delat na horuk. In da se koncu koncev vedno in povsod ukvarjaš z ljudmi.

Podpri nas!


Danes je nov dan

Če so ti vsebine tega bloga všeč, ga podpri prek donatorske platforme Nov dan