Ko sta Rodriguez in Tarantino leta 2007 v dvojčku Grind house posnela izmišljeni trailer za junaka Machete, si najbrž nista predstavljala, da bo Rodriguez leta 2013 posnel že drugo dolgometražno nadaljevanje dogodivščin tega nesmrtnega mehiškega zveznega agenta, ki pobija nepridiprave, poriva bejbe in je nasploh zelo kul.

V drugem delu, ki sledi formuli prvenca, se Danny Trejo na prošnjo ameriškega predsednika zapodi za podivjanim mehiškim teroristom Mendezom, ki naj bi z atomsko bombo grozil ZDA ter ugotovi, da ni vse tako preprosto. Na poti sreča veliko divjih likov, med drugim tudi najetega morilca, ki ga v filmu odigrajo štirje različni igralci – ker mu je ime Kameleon in nihče ne ve, kako v resnici izgleda.

Odfukani akcijski zapleti, cela paleta (cameo) vlog zvezdnikov prve klase, stereotipni dialogi con gusto … vse to se najde v filmu Machete kills, ki je za ljubitelje grindhouse žanra resnična poslastica. Vse je narejeno ravno prav poceni, da vse skupaj izgleda zelo bogato in vse je narejeno z mislijo na pravila. Pravila grindhouse žanra.

Tako se ti ne zdi nič čudnega, da se Machete z lasom priveže na rotor helikopterja in z mačeto v roki kosi po sovragih, da neustrašni mehiški agent zajaha atomsko bombo in ravno pravi čas (it’s always the blue one) prereže žico ter tako deaktivira peklenski stroj, da se mu bejbe dobesedno prerivajo v naročju in da je celoten film prepojen s krvjo in ostalimi telesnimi tekočinami. Machete je pač Machete.

Rodriguezu je z Machete kills uspelo obdržati vse dobre strani prvenca, hkrati pa mu je dodal še eno stopničko k nesmrtnosti lika. “Machete don’t tweet,” je jasen Danny Trejo, ampak če mu bo še v tretje uspelo ponoviti klasične poteze prvih dveh delov, bo Machete za vedno zapisan kot filmska legenda, ki je prišla iz nič ter odšla med zvezde.