“Vlada bo samovoljno in brez soglasja študentov drastično zmanjšala finančna sredstva študentskim organizacijam in tako posegla v širok spekter dejavnosti, storitev in projektov, ki jih te izvajajo, opozarja predsednik Študentske organizacije Univerze …” je leta 2006 opozarjal predsednik ŠOU v Ljubljani, Borut Kozan.
Med ogroženimi projekti je bil takrat tudi radio Študent, radijska postaja, ki je svojim dolgoletnim staležem (oddajati je namreč začela leta 1969, po članku na Wikipediji pa naj bi združevala značilnost radia skupnosti (Community radio) in javnega servisa (Public broadcasting).
Primarni finančni vir te radijske postaje je proračun Študentske organizacije v Ljubljani, ki jo financiramo državljani republike Slovenije. Da, tudi ti, dragi bralec. Kar pomeni, da smo posledično vsi njegovi lastniki.
Da Študentska organizacija reže sredstva svojim projektom, je stvar organizacije. Na tem mestu ne bom skušal upravičevati rezov oziroma jih zagovarjati. A bi se vseeno rad posvetil Radiu Študent in razlogom, zakaj ne bo hudega, če ga ukinemo.
Veliko je bilo v zadnjem času slišati o javnem statusu te radijske postaje, brez katere naj bi slovenski medijski prostor utrpel hudo izgubo. Brez katere bi se slovenski medijski uporabniki izgubili enega najbolj pomembnih virov informacij in brez katerega bi slovenski medijski svet izgubil eno večjih kalilnic medijskega kadra. V besedilu peticije za rešitev Radia Študent je celo razbrati, da bi v primeru ukinitve te lokalne radijske postaje, ki ima pol milijona potencialnih poslušalcev, trpelo vprašanje ohranitve od kapitala in politike neodvisne kulture in družbe.
Brez zamere, ampak tega preprosto ne kupim. Ne samo zato, ker Radio Študent po uradnih podatkih poslušanosti radijskih postaj nima pretirano zveste publike in z njihove strani ni dojeman kot pomemben vir informacij, ampak tudi zato, ker sprehod po aktualnih oddajah in programskih vsebinah kaže na manko tistega, s čimer grozijo v peticiji. Radio Študent je sicer lahko mešanica glasbe, ki jo nihče ne posluša, branja STA novic in objavljanja komentarjev ter prispevkov, ki jim agendo povečini nastavijo drugi mediji, a izpostavljati propad ene same radijske postaje kot padec edinega branika vsega, kar je svet, je vseeno pretiravanje, ki ga je treba čim prej sankcionirati.
Da se vrnem na samodefinicijo Radia Študent, ki se opira na pojme skupnosti in javnega servisa. Se opravičujem, če ta dva pojma razumem čisto drugače kot radijci, saj se mi zdi, da sta to opisa, ki se še najmanj nanašata na Radio Študent. Kateri javnosti službi ta radio? Katera skupnost je na boljšem zaradi programskih vsebin te radijske postaje? Se to sploh da izmeriti? Je to sploh mogoče ugotoviti?
Kaj točno bi torej moral po mojem mnenju početi Radio Študent, da bi si zaslužil podporo slovenske javnosti? No, za začetek bi se moral obnašati kot medij študentov oziroma intelektualne srenje. Se pravi, da bi se poglobljeno ukvarjal s temami, ki niso odvisne od oglaševalske poslušanosti. Da bi imel v svojem repertoarju novinarje, ki bi skrbeli za razvoj tematik, pomembnih za aktivnega državljana oziroma da bi v svoji proklamirani aktivistični drži tudi dejansko sodeloval s pozivi oziroma idejami. Da bi dejansko vplival na javno mnenje. Da bi ga javno mnenje vzelo za svojega.
Strinjam se, da potrebujemo v naši družbi drugačne medije. Da klasične radijske postaje niso več tisto, kar zadovoljuje določene interesne skupine in da se v svetu spletnih medijev da in mora razvijati nove medijske pristope. To odlično počne Apparatus, to odlično počne Metina lista, to odlično počnejo Bitni pogovori in drugi. Zadovoljujejo specifične potrebe specifične javnosti in to zaenkrat počnejo brez zahtev in groženj po javnem financiranju, brez ustrahovanja pred propadom civilizacije in brez histerije. Kaj točno dela Radio Študent? In še bolj pomembno … why should we care?
Dopolnjeno 19.10.2013 ob 16:50
OK, pohvalno, da smo se začeli pogovarjati. Hvala za vse komentarje in pripombe, mogoče bi moral še dodatno pojasniti svoje videnje, ki razen crnkovičevskega naslova ne zagovarja ukinitve ideje radia študent, temveč “samo” trenutno izvedbo.
Hvala, ker ste me opozorili na nekatere napake v tekstu, ki jih s tem dopisom popravljam. Radio Študent poleg proračunskih virov večino denarja za obstoj dobiva iz Študentske organizacije v Ljubljani, ki se večinoma financira iz dajatev, pobranih iz naslova študentskega dela. Po tej logiki Radio Študent posredno financirajo študenti.
Gremo naprej. Strinjam se, da potrebujemo čim širši medijski spekter oziroma čimbolj pester nabor medijskih vsebin, ki ne bodo podložne poslušanosti oziroma všečnosti čim večjemu krogu ljudi. Ni vse v masi. Nikoli nisem bil pristaš zapiranja prostora debate.
Še enkrat ponavljam idejo o aktivističnih medijih, ki so v službi svojega občinstva. Medij mora v svojem občinstvu vzbuditi občutek nepogrešljivosti in neke vrste odvisnosti. Zanašanje na verodostojno in kvalitetno poročanje kateregakoli medija je ključ njegovega preživetja. Bolj kot je medij v očeh svojega občinstva kvaliteten, večja je verjetnost, da bodo z vsemi močmi poskušali ta medij rešiti.
O valilnici kadrov imam ločeno mnenje. Nekaj je preteklost in zgodovina, ki je bila nedvomno zanimiva, ampak v aktualno dobi, kjer je novinar lahko čisto vsak s petimi minutami časa, me ne boste prepričali, da ravno in samo Radio Študent na to področje vnaša ne vem kakšno kvaliteto. Toliko bolj, ker je položaj mladih novinarjev katastrofalen.
In še enkrat ponavljam – če je z Radio Študent vsebinsko vse v najlepšem redu, potem vas prosim – odcepite se od študentske organizacije, ki vam dela škodo, ustanovite lasten zavod in apelirajte na poslušalstvo, naj vas reši. Prvi bom v vrsti z nakazilom. Ker se dobre medije splača podpreti.
Vir fotografije: Andy Arthur
Strinjam se, da bi se platforma RŠ morala nujno in globinsko prevetriti ter prestaviti programski motor v višjo, a nekomercialno orientirano prestavo. Vendar pa dokler provincialno podjetnikarsko vodstvo ŠOU meče kupe “našega” denarja za primitivne (interne) kmetavzarske žurke, borba za ohranitev kakršnegakoli RŠ ni vprašljiva. Napredno vodstvo ŠOU bi RŠ celo lahko namenilo še več denarja, da bi ta spet postal igrišče in vzletišče za izjemne mlade medijske talente.
Sicer pa ga kar masivno failaš, ko RŠu ob bok postavljaš spletne medije.
Tvoj predzadnji odstavek, ki se zacne z:
“Kaj točno bi torej moral po mojem mnenju početi Radio Študent, da bi si zaslužil podporo slovenske javnosti?”
… zelo natancno opise program, ki se trenutno ze izvaja. Daj vsaj kdaj preklopi na radio student preden delas neke pavsalne, iz riti potegnjene zakljucke.
Ali morda veste, da je oddaja Apparatus nastala na RŠ?
Kot kaže sem živel v zablodi, da leta 1936 niso poznali interneta…
Spoštovani pisec, tokrat si brcnil v temo na vseh mogočih frontah. Daj, prižgi tale naš radio za več kot 10 minut (toliko lahko recimo traja kak freejazz komad, za katerega verjamem, da je lahko za koga tudi neposlušljiv), boš videl, da boš presenečen. Poglej si tole: http://www.youtube.com/watch?v=nxxegXohHKE Če nič drugega, lahko ta dokumentarec čisto mimogrede ovrže vsaj tvojo tezo o tem, kako Radio Študent pa res ni pomembna kalilnica medijskega kadra v Sloveniji. No ja, prepričevati prepričanega, saj vem, da ne gre, ampak res ni čas, da smo kar tiho ob takih površnih posplošitvah.
“mešanica glasbe, ki jo nihče ne posluša”, pa posluši 80s zimzelenčke in pop reciklažo na vseh ostalih komercialnih radijskih postajah, kvaliteto in raznolikost pa prepusti ljudem s širšim spektrom
inteligentni argumenti, ki jih lahko pričakujemo zgolj od diplomiranega FDV-jevca
Zelo inteligenten komentar. In še izviren za povrh, ker tega o FDV-jevcih pa človek res ne zasledi v nobeni forumaški ‘razpravi’.
Stavek “ki jo nihče ne posluša” je simptomatičen na več nivojih. Vsebuje tako tožilniško zanikanje, znak nezadostnosti odnosa do kulture jezika, kot tudi omalovaževanje manjšinskih kulturnih vrednot, najpogostejšo pojavno obliko fašističnega odnosa do kulturne raznolikosti (in še nekaj manjših napak, ki jih piscu lahko oprostimo, saj ne more biti sam odgovoren, da se je rodil v družbo s takimi vrednotami).
Ko bo Radio Študent končno ukinjen in bomo na dragoceni frekvenci lahko končno spremljali tržno vzdržne vsebine, ki jih za potrebe kulturne elite ne bodo več subvencionirale trume fizičnih delavcev na minimalcih, bomo spet lahko zadihali s polnimi pljuči in se prepustili prijetnim melodijam morja in sonca in sestankov z ljudmi z nadvse resnimi obrazi v neizstopajoče obarvanih kravatah in z zgledno urejenimi družbeno sprejemljivimi pričeskami, ki jih zaradi ekonomsko propagandnih sporočil skrbi neortodoksna dolžina pesmi.
Za “radio edit” že ne bomo plačevali.
Bilo bi dobro, če bi kdaj dejansko poslušal Radio Študent in se pozanimal o njegovem delovanju ter vsebinah, ki jih posreduje, preden pišeš stvari, o katerih očitno veš zelo malo. Ti trije stavki o tvojem poznavanju te institucije povedo veliko (preveč): “Se pravi, da bi se poglobljeno ukvarjal s temami, ki niso odvisne od oglaševalske poslušanosti.” […] “Radio Študent je sicer lahko mešanica glasbe, ki jo nihče ne posluša, branja STA novic in objavljanja komentarjev ter prispevkov, ki jim agendo povečini nastavijo drugi mediji” […] “sprehod po aktualnih oddajah in programskih vsebinah” (Bom pustil ob strani faktične netočnosti.)
Primerjati RŠ z Apparatusom ali Metino Listo pa je – z vsem spoštovanjem do teh medijev – žaljivo do dolgoletne tradicije in aktualnega angažmaja te institucije, predvsem pa nakazuje slabo poznavanje specifik posameznih medijev. Enako zgrešena je implicitna ideja, da lahko medij te vrste temelji na voluntarističnem angažmaju.
Edini radio, ki ga lahko poslušam je RŠ. Tako zaradi glasbe in novic kot tudi zaradi poglobljenih tematik, ki so stalnica RŠ.
Hey, I am Slavoj Žižek!
No, I am Slavoj Žižek!
No, I am Slavoj Žižek,
Fuck that, whatever, let’s all be Slavoj Žižek!
Grab and pull the imaginary balls from the sky,
cut through the air and say bye, bye, bye.
Let’s join together, let’s fall in trance,
let’s dance The Perverted Dance!
Cut the balls,
we need to cut the balls,
we need to cut the balls,
the balls of those in power!
We need to cut the balls.
and then take the bloody shower!
Just cut the balls,
make them become Niagara falls!
Izbor glazbe je odličen ! V primeru ukinitve mi ostane še Veseljak, kar je pa daleč od mojega dojemanja stvaritev na tem področju. Poziv je potrebno ignorirati in zavreči kot slabo šalo. 🙁
Moderator ! Nastavi čas, sicer nas bo povozil. HVALA
Ta smrdljiv neonacistični radio naj se takoj zapre. Sami paraziti.
To NI študentski radio. Navadni študent ima za sodelovanje toliko možnosti kot pri ŠOU – popolnoma nobene. Nobenega razpisa ni za delo na radiu, h kateremu bi lahko pristopili študenti. Nekateri so tam “zaposleni” že leta. Kot pri ŠOU gre pač še za en klub, ki si medsebojno dela usluge. Vsebina je še najmanjša težava.
študent lahko dela na radiu, saj radio študent oz njegove redakcije prirejajo avdicije za nove sodelavce. je pa res da jih ne oglašujejo na komercialnih radiih zato študenti, ki ves čas buljijo v ekrane telefonov ko hodijo po cesti ne vidijo izobešenih plakatov na panojih ob robu ceste.
“In še bolj pomembno … why should we care?”
We don’t 🙂 Naj si študentki z RŠ in MARŠ kdaj vklopijo FM4 ali pa MotorFM, kot primer zakaj alternativno ne pomeni nujno mrcvarjenje sluha in možganov.
Takemu radijskemu delavcu, ki ga mika odstopanje od preverjeno pridobitnih šablon radiev, so Apparatus z izdelano in redno posodobljeno spletno prezenco (v eni izmed epizod avtor sam “prizna,” da je prispeval nekaj vrstic kode k prenovljeni strani RŠ), 99% Invisible kot (čez lužo množično – crowdfunded – podprt podcast z izjemnim smislom za zvočno izražanje v tematikah arhitekture in oblikovanja) in FM4 kot uspešni križanec širom poslušane in alternativne postaje pomemben zgled.
Vendarle FM4 ne zdrži primerjave z našim Radiem Študent – vsebinsko še nekoliko, po strukturi ne več tako zelo. Kar je danes četrti avstrijski nacionalni program, je bilo nekaj obskurno nočnih ur ORF-ovega tujejezičnega Blue Danube Radio.
Ponoči, ko so bili aktivni študentje. In alternativno, ker so to glasbo producirali nezaznani mladi (morda tudi študentski) glasbeniki. V nekem intervjuju z FM4 glasbenim urednikom je prebrati, da so po motu “predvajamo vse, kar drugi ne – alternative mainstream” v hišo napeljali dovod glasbe (platforma Soundpark) in če je bila konceptualno dovolj dobra, jo je tehnika nacionalne hiše in njenih studiev ponovno posnela ter kvalitetno izboljšala.
Po nekaj letih Založbe Radia Študent in še več izdajah kompilacije sezonsko svežih slovenskh bendov Klubksega maratona RŠu priznam, da je dobro razumel, kar je 1995 zastavil FM4.
Zasveti millennium, odgovornim na ORF istočasno posveti ideja združiti nekoliko ostrižen “alternative mainstream” s kratkimi novicami in obstoječim ingliššprage programom Blue Danube, ki ga ukine ter njegovo frekvenco ponudi FM4. Razume se, da je FM4 zdaj pod podporo vrhusnke tehnike in utrjenih mednarodnih povezav nacionalne medijske hiše. S tem statusom jim pripada marsikatera prednost (tudi formalna odgovornost).
RŠ je v primerjavi z FM4 ostal tisti nočni termin z vizijo in vnemo pripeljati alterprodukcijo v eter (če dandanašnji glasbenii mrcvarijo po slušnih kanalih, je to njihov avtonomen izraz, priznavam pa, da osemminutni free jazz komadi vedno ne pašejo), pravtako zaznaven je njihov poglobljeni govorni program. Manjka jim še prednosti nacionalne hiše – kot tehničnih, programskih in tudi dobrih vezi za poročanje s primarnih virov. Če jim je z donacijami in podpisom peticije že ne dajemo, jim vsaj pustimo ali dovolimo možnost, da se razvijejo!
Tudi neRŠevski radijski sodelavec pa rad preberem, da si naše poslušalstvo želi kvalitetnega standarda FM4/MotorFM/WNYC/…
debil
Se strinjam z Zlobnim in Tjašo pa še z marsikom.
RŠ je edini radio v Sloveniji, ki se ga da poslušati oz. katerega z užitkom poslušam. Če še tega ne bo več…. ????
Res pa da marsikdaj nima veze z onimi študenti, ki so jim bistvo življenja cvičkarije ipd. veselice.
ja, dragi pisec, res si precej crnkovićevski – tako kot on pljuva Metelkovo, ne da bi kdajkoli prestopil njen prag, tako tudi ti…
pravzaprav revčka. oba.
“… ampak v aktualno dobi, kjer je novinar lahko čisto vsak s petimi minutami časa, me ne boste prepričali, da ravno in samo Radio Študent na to področje vnaša ne vem kakšno kvaliteto.”
Ampak v aktualni dobi, kjer lahko vsak kvaka po internetu brez premisleka (twitter – čivkališče, FB, lastne spletne strani – koliko narcis moraš biti, da si postaviš lasten sajt dsavic.net, kjer objavljaš svoje “recenzije”??), me mnenje nekega obskurneža že ne bo prepričalo, da je relevantno. A ti sploh veš, kaj pomeni javno delovanje in kaj je javnost? To, da svoje infantilne in OSEBNE misli objavljaš na neki spletni strani, zagotovo ne. Ozvočenje lastne privatnosti… tega se moramo znebiti!
Pingback: D. Savič, blog: Ukinite že ta Radio Študent! - Časnik
Sem le poslušalec Radia Študent in nimam od obstoja le tega nobene koristi razen užitkov ob poslušanju.
Predvidevam da radia Študent ne poslušaš in kot praviš si naredil le “sprehod” po aktualnih oddajah. Večino kar trdiš, lahko ovržeš že z nekaj urnim poslušanjem tega radia. Radio Študent je, po ukinitvi Mariborskega radia študent, edini nekomercialni radio v Sloveniji.
Vložil sem kar nekaj surfanja in našel le par podobnih radijev drugod po svetu, ki pa jih večino po začetnem vtisu Radio Študent po kvaliteti in vloženem delu daleč presega. Izgleda torej, da je ta radio fenomen, ki bi ga morali zaščititi. Podoben fenomen je na primer Metelkova mesto.
Ima zelo zvesto publiko. Jaz skoraj izključno preko tega radia in njegove spletne strani odkrivam novo glasbo. Poznam kar nekaj ljudi, ki sledijo vsaj eni oddaji na radiu Študent, ker jih na primer zanima tak glasbeni žanr. Celo moj oče kljub temu, da že dolgo ni več študent, še vedno posluša izključno radio Študent.
Podprimo Radio Študent in podprimo vnovičen zagon Mariborskega radia študent ter ustanovitev podobnih postaj, kjer ne bodo vrteli ena in istih pop komadov, ki jih prekinjajo ena in isti deset minutni reklamni bloki.