Po obisku konference za odnose z javnostmi v Portorožu, kjer sem zbranim predaval o digitalni strategiji in spletni prisotnosti javne uprave, sem imel v ustih grenak priokus. Spomnil sem se namreč, da sem se pred šestimi leti peljal na svojo prvo konferenco SOF, od takrat pa se je za moje pojme spremenilo bore malo stvari.

V uvod za pojasnilo – govoril bom o konferencah, ki jih različni akterji organizirajo na področju družboslovnih ved marketinga, odnosov z javnostmi, novinarstva in podobno. Izkušenj z naravoslovnimi konferencami nimam in o njih ta prispevek ne govori.

Se mi pa zdi, da imam kot organizator dogodkov, okroglih miz in predavanj dovolj vpogleda v stanje na terenu, da malo podrezam in si skušam odgovoriti na nekaj vprašanj. Še namig – na začetku opisujem svoje izkušnje, če vas te ne zanimajo, preskočite na drugi del, kjer navajam lastna pričakovanja od podobnih dogodkov. Ali na tretjega, v katerem orisujem koncept organizacije izobraževalnih dogodkov, ki se ga držim sam. Ali pa na četrtega, kjer si postavljam par vprašanj.

In preden začnete brati … brez zamere. Oster ton na nekaterih mestih bo zagotovo koga prizadel, a verjemite mi, da hočem dobro. Zavedam se, da se ljudje trudijo in da ni vse narejeno z levo roko. Da bi rad sprožil debato o namenu in smislu in da bi na koncu iz te debate vsi izšli kot zmagovalci, z boljšo ponudbo in s kvalitetnejšimi dogodki. Vesel bom komentarjev.

Prvi del: Kako sem spoznaval svet slovenskih konferenc

Leta 2007 sem se kot novinar udeležil konference/festivala SOF. Kot študent novinarstva ljubljanske fakultete za družbene vede sem bil na trnih – konferenco sem do takrat poznal samo od daleč, saj mi je bila zaradi relativno visoke kotizacije, oddaljene lokacije in večdnevnega termina nedostopna. Ker se je tematika konference ujemala s temo mojega diplomskega dela, sem bil čisto na trnih, saj je program obetal veliko vsebin, ki sem jih potreboval za razdelavo diplome.

Ni treba ugibati, če sem bil z vsebino zadovoljen. Bolj kot medij za prenos znanja sem konferenco dojel kot interno srečanje kolegov, ki se daleč od svojih domov in služb tri dni veselijo in zabavajo ter vmes malo počivajo na predavanjih. Tematike so bile sicer zanimive, a brez resnega kritičnega pristopa, predstavitve projektov so delovale zelo nereflektivno, pri predavateljih pa sem dobil občutek, da ne prodajajo znanja, temveč sebe. Zveni znano?

Leta 2010 sem se ponovno udeležil iste konference, tokrat kot moderator okrogle mize. Programa konference se ne spomnim, zdi se mi, da za razliko do leta 2007 v Portorožu nisem bil celotni čas konference, ampak sem uletel samo na lasten dogodek. Zelo dobro pa se spomnim, kako smo okroglo mizo, ki bi morala trajati 60 minut, na koncu skrajšali na bizarnih 20? 25? minut in kako je vse skupaj izgledalo prisiljeno ter brez poante. Srce me je bolelo.

Leta 2011 sem se kot predavatelj udeležil slovenske konference za odnose z javnostmi, kjer sem predstavljal projekt Vprašaj s klicajem. Navdušen, da bom lahko odločevalcem predstavil projekt, ki smo ga z ekipo e-demokracija.si odpeljali brez sredstev, sem brez energije ostal v istem trenutku, ko sem stopil na oder. Na pol prazna dvorana, zdolgočaseno občinstvo in slaba karma. “Mi nismo tukaj zaradi predavateljev,” je bilo neizrečeno sporočilo.

Ponavadi imam pri občinstvu, ki ga zadeve res zanimajo, zelo dober odziv. Znam komunicirati, znam zanimirati ljudi. Trudim se, da bi v svojih predavanjih vdelal izobraževalno noto in da bi ljudje v zameno za pozornost dejansko dobili znanje, ki bi ga lahko koristno uporabili pri svojem delu. Ne maram oglaševanja pod krinko izobraževanj. Zato me je odnos publike zmotil.

Potem so postali moderni dogodki blagovne znamke TED(x). Udeležil sem se jih nekaj (številka se je ustavila pri 3), nato pa izgubil zanimanje, saj sem opazil isti sindrom – lastna promocija skozi direktno oglaševanje z redkimi izjemami, ki so v govorih pustili del sebe. Začutil sem tudi, da določen del občinstva deli moje mnenje – da je vsebine malo, da “aha!” trenutki skorajda ne obstajajo in da je vse skupaj samo krinka.

Tudi na letošnji konferenci za odnose z javnostmi, kjer sem iz predavanja o Twitterju skušal razmišljanje preusmeriti v prekinitev tehnodeterminističnega dojemanja komunikacijskih kanalov, me je skoraj kap. Z vsem spoštovanjem do ostalih predavateljev, ki sem jih poslušal in kjer nisem razen lastne hvale in dolgočasnega nastopa brez energije dobil nikakršnega vpogleda ali bog ne daj novega znanja, ampak če v letu 2013 ne znamo preklopiti iz neinovativnega promoviranja lastnih projektov brez pravega namena (o tem več v nadaljevanju), potem je bolje, da take dogodke ukinemo.

Drugi del: Kaj od izobraževalnih dogodkov pričakujem?

Za izhodišče izobraževalnih konferenc sem imel v glavi fakultetna predavanja. Izkušen predavatelj s praktičnimi primeri in teoretsko podkrepljenimi idejami deli svoje znanje s slušatelji. Znanje je nepristransko, ne pozna pripadnosti in hoče med ljudi.

Dober predavatelj se promovira skozi dobro predstavljeno vsebino, skozi nesebično delitev znanja in skozi zgodbe, s katerimi skuša izzvati občinstvo. Odgovornost za dobro predavanje je deljena – polovica jo je na predavatelju, polovica pa na občinstvu, ki predavatelja preizkuša, izziva oziroma z njim drugače interaktira. Brez interakcije je to samo govorjenje v prazno.

Od predavatelja pričakujem korektno, vsebinsko polno in smiselno podajanje vsebine. Motijo me predavanja, kjer dvajset minut vsebine razlagajo eno uro. Rad bi, da me vsebina inspirira, da se me dotakne in da mi predavatelj vsaj namigne, kako lahko njegov primer uporabim v svojem okolju, pri svojem delu. Da sva s predavateljem za čas njegovega predavanja povezana in da se drug drugemu prilagajava.

Na tem mestu bi omenil osnovno higieno predavatelja – da se drži časa, ki mu je bil odmerjen, da občinstva ne podcenjuje in da drži rdečo nit vsebine. Da ve, kaj hoče povedati. In da to pove samo enkrat.

Da se predavatelj prodaja skozi vsebino in da vsebine ne prilagaja lastni promociji. Človek božji, na odru si, poslušamo te – to je najmočnejši prodajni element. Če ga boš skušal nadgraditi z direktno prodajo, bo vse skupaj izgledalo trapasto. In kontraproduktivno. Življenjske zgodbe so v redu samo, če imajo smisel in sporočilo. Drugače so brez smisla in pri občinstvu zbujajo nelagodje.

Bi radi dobre primere? Izvolite naključne tri:

• Ustvarjanje glasbenih hitov: Gregor Zemljič at TEDxParkZvezda
• TEDxMaribor – Urška Lunder – Kako komunicirati o smrti in umiranju
• Marko Rakar: Odprta vlada, podatki in aktivno državljanstvo

Tretji del: Idealen koncept organizacije izobraževalnega dogodka

Brez skrbi, lahko si ga predstavljate drugače. Mirno mi napišite svojo interpretacijo oziroma predstavo, nič vam ne bom zameril. A sam prisegam na naslednjo formulo: iskren predavatelj + aplikativna vsebina.

Pri organizaciji svojih dogodkov se trudim vzdrževati svežino, informativnost in aplikativnost predavanj. Vsakič novince lepo prosim, da naj se vzdržijo promocijskih vsebin in da bomo za njih skupaj poskrbeli na boljši način. V večini primerov me ubogajo. Ker so carji. Ker si zaupamo. Ker poznamo smisel vsebine.

Izobraževalne dogodke organiziram zaradi vsebine. Ostale zadeve me ne zanimajo. Zabave, promocijski program, “obvezni” sponzorski gosti … to niso elementi izobraževalnega dogodka, ampak motnje. Ki slabijo in motijo občinstvo. Če ga gremo pit … ga pojdimo pit. Med točenjem piva nočem poslušati predavanj.

Četrti del: Nekaj vprašanj

• Zakaj hodite na izobraževalne dogodke/konference?
• Kaj vas najbolj veseli pri njih?
• Kaj vas najbolj moti?
• Kaj bi najraje dodali?