Naj kar takoj zapišem – koncert Nicka Cave and the Bad Seeds je zame osebno razočaranje leta. Sicer je bil vseeno boljši od Queens of the Stone Age in Denis&Denis, a je vseeno na vrhu lestvice, ki meri razliko med pričakovanji in dejanskim rezultatom.

Na srečo sva se tokrat izognila gneči pred dvorano in zmedi pri organizaciji koncerta. Neoznačeni vhodi, redarji, ki govorijo samo slovensko … klasika slovenske organizacije, ki sva jo spremljala od daleč, saj sva za spremembo vzela karte v parterju in tako samo spremljala dramo na tribunah.

Dvorana je bila neprimerna za koncerte. Ne vem, ali smo bili na Satrianiju v isti dvorani, ampak tokrat se mi je že ob prihodu zazdelo, da sem prišel na študentski žur.  Umetnica Shilpa Ray, ki je začela koncert, se mi je zdela obupna. Razumem umetnost in različne žanre, a če naj bi bila predskupina namenjena ogrevanju dvorane, je bila tole napaka na celi črti.

Po dolgočasnem setu so na oder prikorakale zvezde večera in koncert otvorile z udarno “We No Who UR” ter po bučnem pozdravu nadaljevali z “Jubilee Street“, s katerim se je začel eksplozivnejši del koncerta. “Tupelo“, “Red right hand” in druge bombe so padale po občinstvu, meni pa se je vedno bolj zdelo, da se Cave z ekipo ne počuti ravno najbolje. Ne vem zakaj, ampak vse skupaj se mi je zdelo preveč na silo, brez rdeče niti oziroma koncepta, z glavo skozi zid.

Posamezni komadi so mi vseeno prišli do živega. Na momente se mi je zazdelo, da bo ekipi uspelo preseči sekanje koncerta na posamezne komade in da bo vseeno izpeljala podoben nastop kot pred leti v Križankah, a se to ni zgodilo. Dobili smo študentski žur in nič več.