Harney County je zajebano. Okrožje zvezne države Oregon, ki ga je dolgoletno izčrpavanje kmetovalcev spremenilo v puščavo in kjer na slabih trideset tisoč kvadratnih kilometrih živi dobrih sedem tisoč ljudi.

Harney County je odličnost. Zadnja plošča Chrisa Eckmana, na kateri najdemo osem komadov, ki nam v slabi uri pripovedujejo zgodbo o ljudeh, izgubljenih priložnostih in življenju, ki teče mimo.

Eckmana sem prvič zares slišal na koncertu skupine Melodrom, kjer je gostoval na komadu By the bedlam wall in od takrat komaj čakal, da ga ujamem še na koncertu njegove skupine. Najprej sva se srečala na The Walkaboutsih pred dvemi leti, letos pa je s solo koncertom podprl svojo novo ploščo.

Klub Cankarjevega doma je bil skoraj čisto poln, koncert pa je bil sestavljen iz dveh delov – skoraj solističnega, kjer sta Eckman na kitari in Golob na basu predstavljala zadnjo ploščo in drugi del, kjer se je na odru znašel “njegov” band in z njim odigral še nekaj starejših komadov, ki jih je inspirirala poezija Daneta Zajca.

Čeprav je šlo za koncert s sedišči, je Eckman s svojimi kolegi izkazal veliko energije. Od udarne Nothing left to hate do zaključka koncerta skorajda ni bilo slabih komadov, mogoče se je proti koncu prvega dela zadeva pri nekaterih daljših komadih z zadnje plošče rahlo vlekla. A so potem v drugem delu ta zaostanek več kot nadoknadili z energičnimi izvedbami starejšega materiala in zaključili z dvojnim bisom.

Samo za pohvalit.