Prvič je o njej pisala Tamara in potreboval sem dobra štiri leta, da sem si predstavo Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! ogledal tudi sam.  Predstava, ki na večih mestih v dogajanje vključuje tudi publiko in je vsaj zame nekaj popolnoma novega, se je zame končala šele, ko sem po odhodu iz gledališča sedel v avto.

Predstavo samo lahko opišem kot dober, a površinski pregled rasizma in nacionalizma na območjih bivše Jugoslavije. Klasični stereotipi o tem, kdo je Hrvat in kdo Slovenec, kaj je tisto, kar določa narodno pripadnost posameznika in podobno. Nekateri primeri iz predstave so smešni na žalosten način, drugi so samo žalostni.

A najboljši del predstave se je dogajal za mojim hrbtom. Tam je mlajši gledalec vsakič, ko se je publika zasmejala črnemu humorju oziroma stereotipu, zasikal “Pizda, a je to Špas Teater?!” oziroma “Kreteni se smejijo, namesto da bi se zamislili!”

“Človek zelo verjetno izhaja iz krščansko-mazzinijevske šole,” sem si mislil, “ki Slovenca potiska v pekel življenja, kjer se moramo vsi zavedati lastne nesposobnosti, lastne pretencioznosti in celo življenje samo trpeti. Še več – bičanje lastnega telesa in uma se ne sme ustaviti niti za trenutek oziroma do kritike družbe, v kateri živimo, ne smemo pristopiti s prepoznanjem humoristične note.”

Da se je to dogajalo na predstavi, ki s šok terapijo in humorističnimi izpadi opozarja na družbena pravila, ki se jim hočeš nočeš podreja večina članov te družbe, je smešno. Še bolj smešno pa je dejstvo, da mlajši gledalec ni kritiziral odsotnega občinstva, ki se v predstavo ne bi vključilo s svojimi reakciji, temveč občinstvo, ki se je dobro zavedalo kritike oziroma se je nanjo odzivalo.

Podobno kot Mazzini, ki v svojih kolumnah vedno in povsod razsuva in pametuje o sistemu, katerega del je in ki s svojimi kritikami po mojem mnenju pasivizira občinstvo, ki se priduša na njegove besede in ki vidi v benigni kritiki edino orožje proti sistemu, ki jih duši oziroma spravlja v slabo voljo. A ki hkrati v večini primerov funkcionira.

Nazaj na komad. Predstava je sestavljena iz večih delov, v katerih se igralci ukvarjajo drug z drugim in z občinstvom. Dele prekinjajo glasni poki pištole, ki oznanjajo smrt oziroma prelitev tlečih strasti, vse skupaj pa je povezano z rdečo nitjo razpada Jugoslavije. Fina zadeva, ki se sprehaja po vseh tematikah, ki hočeš nočeš poganjajo našo družbo.