Progresivni rock/metal, ki ga igrajo Dream Theater, je eden tistih zvokov, ki si jih zapomniš za vse življenje. Dolgi komadi, še daljše solaže in skoraj popolna ambientalna glasbena podlaga za vožnjo, delo in rekreacijo so bili razlogi, da sem si želel nastop skupine videti v živo.

Želja se mi je uresničila in v eni najslabših dvoran, ki jih premoremo (Stožice so še vedno prve!) so ameriški progresivci, ki bodo naslednje leto praznovali 30 let obstoja odigrali soliden nastop s sprehodom po svojih največjih delih s poudarkom na zadnjem istoimenskem albumu.

Klasična setlista, ki so jo dopolnjevale vizualije in komentarji rahlo postaranega James LaBrieja, se je v trournem koncertu s petnajstminutnim odmorom odvijala brez zatikanj, je bil pa to eden od koncertov, za katere bi mirno vzel sedež na tribuni, saj je bila dinamika relativno umirjena oziroma bolj primerna za sedeče občinstvo.

A vseeno to ne pomeni, da koncert ni bil konkretna uživačina, kjer je bil zvezda večera definitivno kitarist John Petrucci, ki je poleg klaviaturista Jordan Rudessa pri meni pobral nagrado za zvezdo večera.

Bom šel še kdaj? Mogoče.