Mogoče se bom ponavljal, ampak Within Temptation me, vsaj kar se koncertov tiče, še niso pustili na cedilu. Od leta 2008, ko smo jih prvič poslušali v Cvetličarni, so se razvili v zabaven, energičen in kreativen band, ki praviloma zatežene in prežvečene vzorce spreminja v čisti užitek.
Na prvi posluh je zadnja plošča Hydra pretirano popistična. Gostovanja neznanih vokalistov, nejasna rdeča nit, ki je bila na Unforgiving veliko bolj prisotna in coverji puščajo hecen priokus, a se nato izkaže, da gre za logično nadgrajevanje širine skupine, ki je v preteklosti že večkrat presenetila.
Dunajski koncert je bil še en dokaz, da se Sharon z ekipo odlično počuti in da še vedno niso izgubili tistega primarnega navdušenja nad igranjem in animiranjem publike. Predskupina Serenity, ki očitno skuša posnemati veliko uspešnejše nizozemske kolege je sicer pokazala nekaj zanimivih konceptov, a se jim kot celota niso izšli.
Within Temptation so na oder prihrumeli s singli nove plošče in se nato sprehodili po starejših klasikah. Pri “Stand my ground” je Sharon v občinstvu pozdravila dolgoletno fenico, jo prosila za pride zastavo in komad posvetila gejevski skupnosti. Bis so zaključili s Lana Del Rey priredbo skladbe Summertime Sadness in Ice Queen, med celotnim koncertom pa veliko komunicirali in koketirali s publiko.
Material z nove plošče me, razen izjem kot je zgoraj omenjena Summertime Sadness in Covered by Roses ni navdušil, a je bil celoten koncert zelo dobro zapakiran in izveden. Komaj čakam naslednjega.