OK – o Iron Maiden in njihovemu odličnemu koncertnemu vzdušju sem se že tolikokrat ponavljal, da v tem zapisu samo na kratko. Ja, bilo je tako, kot je vedno. Ja, super so in nič ne kaže, da bi jim zmanjkalo energije. Ne, niso razočarali. In ja, zelo medlo so napovedali novo ploščo.

A festival Rock in Idro je več kot samo nastop preverjene skupine. Tako kot smo leta 2011 odšli na Foo Fighters in na poti slišali Flogging Molly, italijanski Ministri, The Hives in Iggy Popa, smo tudi letos dobili dobro mero zelo zanimiv bendov, ki sem jih tokrat slišal prvič, pa so nekateri že zelo dolgo na moji koncertni wish listi.

Lokacija je bila za razliko od milanske veliko boljša. Travnat park z gričem na eni strani, ki ponuja razgled na oder v dolini in travnata podlaga, ki je do občinstva veliko prijaznejša od betonskih blokov milanskega prizorišča.

Prva poslastica so bili Skillet, ameriški christian rock band. Vem, kako se to sliši, ampak zadeva je zelo poslušljiva in tudi performančno so se člani benda odlično odrezali.

Mogoče je tudi to razlog, da so Hawk Eyes in lokalni Extrema izzveneli v prazno in smo morali počakati na Black Stone Cherry, ki so napovedali odlični drugo etapo festivala, v katerem sem končno v živo slišal Opeth, ki so z zelo zabavnim nastopom in pestrimi komadi prej popestrili kot zamorili vzdušje, čeprav so zaigrali nekaj zelo nefestivalskih komadov. Nato so tempo pospešili Alter Bridge in odlično pripravili teren za Dicka in njegove merry men.

Setlista frontlinerjev ni bila nič nepričakovanega, mogoče so presenetili z Relevations in Sanctuaryjem, s katero so zaključili nastop. Za moje pojme neposrečeno, veliko raje bi še enkrat slišal Running Free, ki se mi zdi odlična za zaključevanje nastopov. A so tokrat britanci nastopili rutinirano in brez klasičnih presežkov. Tokrat je bil očitno smisel poti pot sama in ne cilj. Prav je tako.