Komentar osnutka Strategije razvoja informacijske družbe do leta 2020

Slovenija je dežela strategij. Ljubimo jih, dajejo nam občutek varnosti in aktivnosti, hkrati pa od odgovornih ne zahtevajo realizacije ali bog ne daj odgovornosti. Pišejo se skorajda same, človek mora imeti pri roki samo almanah statističnega urada oziroma drugo tabelo s številkami, pa je polovica strategije že napisane.

Intenzivno in inovativno

Nič drugače ni z osnutkom Strategije razvoja informacijske družbe do leta 2020, ki jo lahko preberete na spletišču Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Ministrstvo je osnutek strategije objavilo s povabilom na javno razpravo o njej, a ne na istem spletišču. Za vabilo na razpravo je potrebno odsurfati na spletišče Slovenskega internetnega foruma, nevladne organizacije v rokah države. Logično.

Osnutek strategije že na naslovnici obeta zanimivo branje. Podnaslov je namreč “Intenzivna in inovativna uporaba IKT in interneta v vseh segmentih družbe”, kar zelo verjetno pomeni, da bo zmerna in nedomiselna raba sankcionirana. Dovolj je bilo visenja na Facebooku, če na tem omrežju ne mislite začeti revolucije, spizdite nazaj v jamo!

Nato sledi seznam ministrstev, ki so sodelovali pri oblikovanju tega osnutka strategije (skupno 15) in zgodovina dokumenta, kjer vidimo, da je dokument v nastajanju že od leta 2012. Skratka, gre za osnutek, ki mu ne manjka strateškega premisleka.

Temu sledi Predgovor. Kjer z rdečo barvo stojijo besede “Predgovor pristojnega ministra.” In nič drugega. Kratko a jedrnato, pristojni minister res ve, kako to gre. Da malo pomagamo – predstojni minister za strategijo je trenutno Dr. Stanka Setnikar Cankar iz stranke Mira Cerarja.

Zanimiv je Uvod v osnutek. V njem avtorji ugotavljajo, da morajo slediti Strategiji razvoja Slovenije in tako uvesti intenzivno in inovativno uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije za boljši jutri ter napovedujejo fokus na tri področja: infrastruktura, uporaba informacijsko komunikacijske tehnologije in razvoj storitev. V tem vrstnem redu. Avtorji seveda takoj opozorijo bralca, da ta osnutek fokusira samo na prvi dve področju, storitve pa da bodo urejene z drugo strategijo. V tem stavku je tudi stavčna napaka.

Kdo ima daljšega?

Nato pride Analiza konteksta, kjer avtorji dramatično ugotavljajo, da pri nas zadnjih deset let in pol razvoj informacijske družbe pada – problem pa da je v infrastrukturi. “V prvi vrsti moramo za boljšo umestitev pomena IKT in interneta v javnosti izvesti ukrepe za spodbujanje povpraševanja po IKT, uporabi interneta in intenzivirati dialog s splošno javnostjo (Slovenski internetni forum in Slovenska digitalna koalicija). ” Skrajšano – imamo prekratke. Kable.

Avtorji pri tem ne omenjajo nizke uporabe storitev pri obstoječih uporabnikih oziroma pomanjkanja le-teh, temveč za izhodišče vzamejo kazalnike razvoja, ki fokusirajo na dolžino in količino kablov. Nato v nekaj odstavkih opozorijo na relativno nizko splošno penetracijo internetnega dostopa v Sloveniji, a sklenejo, da smo pri uporabi interneta v podjetjih v samem vrhu EU.

SWOT analiza nacionalnega konteksta pokaže, da navkljub visokemu vlaganju v informacijsko tehnologijo (kot da avtorji ne bi brali lastne strategije), hitremu razvoju tehnologije, dobro razvite e-uprave in relativno visoke penetracije interneta to še vedno ni dovolj za normalno stanje in da je rešitev v več kablov. In na tretjem mestu boljša promocija že vpeljanih storitev.

A tretje mesto očitno ne pomeni dosti, saj avtorji kot glavne cilje v nadaljevanju dokumenta izpostavljajo splošno digitalizacijo (ne vprašajte me, kaj to pomeni), intenzivno in inovativno rabo tehnologije, dostop do interneta za vse in razvoj vključujoče digitalne družbe (spet, ne sprašujte, kaj to pomeni).

Pod mednaslovom Internet kot strateška razvojna priložnost digitalne družbe avtorji izpostavljajo pomembnost dostopa do interneta. Med drugim se jim zapiše tale solzen stavek: “Internet je vitalnega pomena za razvoj Slovenije, zato se Slovenija strateško osredotoča na razvoj in uporabo interneta, kot nacionalne prioritete v razvoju digitalnega gospodarstva in digitalne družbe, s ciljem uvrstitve Slovenije med vodilne internetne digitalne družbe.”

Krasno. A kaj to pomeni? Avtorji internet definirajo kot tehnološko platformo (kabli), kot komunikacijsko omrežje (kabli) in kot razvojni element gospodarstva in družbe (kabli in ljudje). V zadnjem odstavku v desetih alinejah opisujejo povezavo med kabli in ljudmi, pri čemer se beseda “storitev” pojavi samo pri eni. Pa še ta se glasi “Uporaba storitev, ki omogočajo delo na daljavo oz. od doma”. Vseh ostalih devet se osredotoča na promocijo tehnologije in na navduševanje ljudi nad uporabo interneta ter nad razpravami o internetu.

Častno omembo dobi tudi internetna nevtralnost in avtorske pravice, pri katerih avtorji izpostavijo Creative commons in predlagajo ustanovitev novega organa, ki bi se ukvarjal s tem. Super.

U, krep, i!

Nato sledijo ukrepi. Infrastruktura, infrastruktura, varnost, povezovanje in povečanje konkurenčnosti. Do leta 2020 naj bi dobili superhitre povezave, dvignili naj bi odstotek uporabe storitev e-uprave, razvili nove storitve, zagotovili sodobne učne procese z uporabno IKT … in to vse z nizkimi finančnimi vložki oziroma napornimi delovnimi procesi. Da ne bo kdo mislil, da se bomo vrgli v to z resnim kešem in s fokusirano ekipo. Ako prođe, prođe. Ako ne … ajebiga.

Pri ukrepih je zanimiv tudi odsek, ki govori o zagonu internetnih start-up podjetji in kjer tabela o trenutnem stanju in napovedi do leta 2020 izgleda takole:

Skratka – ne vemo, koliko jih imamo danes, ampak do leta 2020 bi jih radi imeli 100!

Pod črto

Osnutek strategije nadaljuje tehnodeterministično razumevanje informacijske družbe in se ukvarja z napačnimi izhodišči. Namesto da bi se v prvi vrsti fokusiral na razvoj novih storitev in bolj natančno opisali ukrepe za spodbujanje okolja, v katerem bi te storitve nastajale ter razvitje modela merjenja učinkovitosti le-teh ukrepov, se še vedno kot pijanec plota drži preverjenega recepta – mo’ cables, mo’ boxes!