Polja smrti druge svetovne vojne v Nemčiji. Okostja ameriških tankov, ki so jih nemški prekašali po debelini oklepa, hitrosti in udarni moči, gorijo v mrak. Med njimi stopa nemški oficir na belem konju (španski lipicanec) in si ogleduje škodo. Nenadoma iz zveriženega jekla skoči Don “Wardaddy” Collier in ga z nožem zakolje do smrti. Konja razuzda in ga z udarcem po zadnji plati pošlje neznano kam, nato pa spleza nazaj v svoj tank. V Fury.

Tako se začne vojaška drama Davida Ayerja, ki je z njo po relativno klišejski Sabotage spet napisal in zrežiral mojstrovino. Fury je Training day druge svetovne vojne, kjer se namesto drogeraških kartelov in pokvarjenih policajev dajejo ameriški tankisti in skoraj do konca poraženi nacisti, ki so pripravljeni na samomorilsko misijo.

Glasbena in vizualna podlaga, ki sta zelo impresivni in na trenutke spominjata na Scottov Black Hawk Down, podpirata to vojno dramo, ki s svojim umirjenim tempom zabija žeblje v krsto ameriških tankistov. Počasi in dokončno. Gledalca potegne vase in ga ne izpusti. Celotna zgodba stoji in med ogledom sem imel cel čas občutek tesnobe ujetosti v notranjost tanka.

Resnost in umirjenost pripovedovanja impresionira, čeprav gre za napol akcijski film, ki se ne banalizira s hitrimi akcijami in hkrati ne uspava z meditacijskimi sekvencami Thin red line. In čeravno v razpletu ni inovativen (zdi se mi skoraj identičen razpletu zgodbe Training day) se zaradi umirjenega pripovedovanja in dobro razvite zgodbe človek ne more otresti občutka, da so edini zmagovalci hkrati žrtve konflikta. Ki jih zgazijo gosenice tanka.