Interstellar je film ekipe, ki se zaveda svoje vloge v moderni kinematografiji. Nolan je v zadnjih letih z odličnimi filmi postal blagovna znamka, ki s seboj prinaša obljubo o odlični zgodbi, perfektni vizualni in zvočni izvedbi ter svežemu pristopu k praviloma relativno postanemu materialu.

Če je Batman trilogija na novo definirala žanr realističnega superheroja, ki se od Marvelovega vesolja razlikuje po teži dejanj in če je Inception postavil nova pravila na področju znanstveno-akcijskega žanra, se brata Nolan v Interstellarju lotevata žanra znanstvene fantastike, kjer je vsebina razdeljena med oba podžanra (sci in fi).

Interstellar s skoraj trourno dolžino impresionira. Interstellar je ep. In kar je še boljše – zaveda se svoje epkosti, zaveda se svoje vloge in zaveda se svojega sporočila. A se mi hkrati zdi, da ravno to zavedanje sproži reakcijo, zaradi katere Interstellar ni dober film. In da je ravno zato toliko bolj veličasten.

Produkcijsko filmu ni kaj očitati. Vizualije so čudovite in presunljive. Večje je platno, bolj boste zadovoljni z izgledom, saj so posnetki zares impresivni, hkrati pa dovolj zanimivi, da zadeva ne izpade monotona. Glasbena podlaga bi si sicer zaslužila bolj bogat soundtrack, a pri Hansu Zimmerju človek ne more pričakovati prevelike harmonije. Je pa zadeva impozantna. Tako kot se za avtorja Thin Red Line, Batman Trilogije in Inception tudi spodobi.

Žanrsko je film masaker. Če se zadeva začne kot znanstvena fantastika, ki črpa iz osnov Odiseje 2001 in Gravitacije, se nato odloči, da bo dodal primer trilerja, kjer bo iz tem reševanja sveta in apeliranja na celotno človeštvo kot raso prešel na reševanje individualnih konfliktov med glavnimi junaki, ki hkrati nimajo nobene veze s temo reševanja vesolja, potem bo v zgodbo vpletel še kvantno fiziko, ki bi jo sicer lahko pripel znanstveni fantastiki, a jo zmeša z elementi trilerja in proti koncu vse skupaj zaključi še z ljubezensko zgodbo. Popolnoma brez potrebe in smisla.

Zaradi svoje že omenjene epske dolžine posamezne teme sicer solidno razvije, a se mi zdi, da se s takim principom zadeve loteva z napačnega konca. Odgovore rešuje z vprašanji in od gledalca prevečkrat zahteva poslušnost brez refleksije, kar je nasprotju s temo znanstvenega odkrivanja, ki je eden glavnih podtonov celotnega filma.

Tako gledalec prevečkrat izgublja rdečo nit zgodbe, saj ga film neprestano prekinja z novimi podzgodbami, ne da bi prej zapiral vsebinske zanke ter na koncu na najbolj predvidljiv in dolgočasen način zaveže končni vozelj.

Del zmedene časovnice lahko pripišemo mediju posredovanja zgodbe in zgodbi sami. Debate o večdimenzionalnih vesoljih, ukrivljanju časa in prostora se težko prevedejo v medij filma, ki v večini primerov še vedno sledi linearni liniji pripovedovanja zgodb.

A vseeno se po mojem mnenju določen del slabšega pripovednega loka nanaša predvsem na žanrski golaž, ki skuša zadovoljiti čim širši krog občinstva in zato najeda samega sebe. Tako lahko na Interstellar gledamo kot na znanstveno fantastično romantično akcijsko dramo z elementi komedije, kar zmanjšuje njegovo končno sporočilno vrednost ter z že omenjenim zbanaliziram koncem užali občinstvo, ki je do druge tretjine skušalo verjeti v kvazi-dokumentarni slog pripovedi.

Sploh pa se to pozna na že omenjem končnem odgovoru, s katerim Nolanova zaključita spektakel. Čeprav celoten film poudarjajo znanstven pristop do reševanja problemov in večkrat ponovita Murphyjev teorem (»Karkoli se lahko zgodi, se tudi bo zgodilo«), je na koncu pravilni odgovor en sam – ljubezen reši vse.

Tako ekipa pri izboru planetov, vrednih obiska, posluša znanstveno utemeljitev in ne članico ekipe, ki prizna, da bi enega od planetov obiskala predvsem zaradi tega, ker je na njem njen ljubimec. Ostali člani ekipe njen razlog zavrnejo kot iracionalen, na koncu pa se izkaže, da je imela ravno ona prav, saj sta ostala planeta neprimerna za življenje, ena od zadnjih scen pa prikazuje njo, kako brez skafandra na glavi na grob ljubimca postavlja dekoracijo.

Pod črto gre za zabaven sprehod po zanimivi temi in produkcijsko zelo izčiščen produkt, ki pa mu do popolnosti prejšnjih Nolanovih izdelkov spodleti pri kompliciranju s pripovednim lokom. Mogoče funkcionira v kateri od višjih dimenzij.