Nič hudega, če ne veste, kdo je Kim Kardashian. Otrok medijev, ki so jo v rumeno orbito izstrelili denar, maloumni resničnosti šovi in ostali produkti medijske industrije, ki se ne ozira na vsebino, temveč jo zanima samo cena oglasnega prostora, ki ga trži poleg vsebine, je v dosedaj neznanem mediju Paper objavil set fotografij, na katerih pozira s svojo zaobljeno ritjo.
Gole in manj gole fotografije Kardashianove lahko najdemo kjerkoli na spletu. Če ne drugje, jo najdemo v arhivih #thefappening varnostnega vdora v icloud, v slikah paparcev in tisočih drugih rumenih “medijskih” portalih širom spleta.
Na članek s fotografijami so se prilepili vsi večji svetovni mediji in razmišljali o sporočilni vrednosti slik in članka. Razmišljali so o reprezentaciji žensk v množičnih medijih, razmišljali so o pretiravanju z goloto in ironično – razmišljali so o tem, zakaj se Kim Kardashian sploh pojavlja v medijih.
Skoraj noben medij pa se ni zavedal svoje vloge v oblikovanju klasičnega psevdo-dogodka, ki brez medijev sploh ne more obstajati. Namesto da bi se mediji ukvarjali z odločanjem v primeru nevtralnosti interneta (net neutrality), ki res grozi, da bo “polomil internet” (#breaktheinternet je bil trženjski pristop, ki so ga uredniki medija Paper uporabili za promocijo ritne fotografije), namesto da bi skušali svojo vlogo upravičiti s poročanjem o vsebinah, na katere lahko uporabniki odreagiramo in jih pomagamo spremeniti, mediji apologetsko oznanjajo: “Good or bad, Kim is news”.
Še več, umivanje rok medijske industrije nad celotno zadevo je naravnost bizarno transparentno v citatu: “But Kardashian is already a bonafide social media star. Like her or not, marketers agree that she can sway opinion or move product, so if pushing a magazine cover is the goal, then why not? We are all talking about this after all. Mission accomplished.”
Kako preprosto, mar ne? Medijev skorajda ni potrebno več prositi, naj se spremenijo v oglasni prostor za trivialnost, temveč bodo to storili avtomatsko. Še več, ob pokoravanju parcialnim marketinškim interesom, ki z naslovnico Kim Kardashian tržijo njene produkte, od katerih bo zaslužila samo ona in nihče drug (no, vsaj ne direktno) se mediji še enkrat samodejno postavljajo v vlogo distributorjev marketinških vsebin, ki slabijo družbeni dialog, ki poveličujejo vojerizem in pasivno javnost.
Še več – ker se mediji z objavo takih vsebin postavljajo v vlogo sodelavca pri konstrukciji realnosti, v kateri ni prostora za refleksijo in prioritiziranje, temveč vlogo postavljanja agende predajajo marketingarjem oziroma posameznikom, ki ne delujejo v interesu občinstva, taistemu občinstvu sporočajo slabo novico. The media is dead. Mission accomplished.
Če bi se mediji enkrat iskreno pogovorili z javnostjo, ki naj bi jo reprezentirali, če bi bili samo enkrat sposobni samorefleksije in premisleka o svoji vlogi ter o načinu vzdrževanja le-te, potem bi bili po mojem mnenju že na dobri poti k resnični medijski revoluciji. Dokler pa bodo mediji pod pretvezo navidezne brezplačnosti izvajali prenos naročenih vsebin za promocijo partikularnih interesov, dokler bomo lahko kot višek refleksije v medijih opazovali analizo psevdo-dogodka, do takrat se bojim, da bo rit Kim Kardashian odličen primer novinarstva naše dobe.
