14150326265_60f7900dcc_z

Ta zapis namenjam negativnim kritikam projekta Dajmo medije v medije. Zdi se mi prav, da v duhu razprave nagovorim tudi tiste, ki jih dosedanje aktivnosti ne prepričajo in me s kritikami opozarjajo, da nimam prav.

Najprej malo uvoda.

Kako smo prišli sem?

V času komunizma (da, ne moremo se mu izogniti, ampak jaz ga bom pustil v preteklosti) so se mediji ponašali predvsem s funkcijo politične propagande in kulturnega imperalizma. Funkcije množičnih medijev, ki jih lahko združimo v tri sklope – informacijska, mnenjska in funkcija družbene akcije – so se v komunizmu družile v eno samo – propagandistično.

Utrjevanje sporočil in vsebin enopartijskega sistema, ki je z deležniki večino časa komunicirala enosmerno in s pomočjo množičnih medijev ter konstrukcija enoznačne realnosti je bilo mogoče, ker v medijski sferi ni bilo niti trohice pluralnosti, objavljena mnenja so bila enoznačna in opozicija niti ni imela dostopa do materialni in finančnih sredstev, potrebnih za vzdrževanje delovanja množičnih medijev.

Potem je prišla sprememba političnega in ekonomskega sistema. Enopartijsko vlado je zamenjala vlada strank parlamentarne demokracije, trg se je iz planskega spremenil v trg konkurence (v teoriji) in mediji so kar naenkrat ostali brez gospodarja in kompasa. Spremenile so se vse spremenljivke sistema in odpadle so do takrat veljavne definicije. Zavladala je nova vrednota – svoboda.

Na področju ekonomije so po osamosvojitvi mediji postala zasebna podjetja (za trenutek ignorirajmo državno televizijo, h kateri se vrnemo kasneje). Zasebna podjetja, ki so v prvi privatizaciji delnice v obliki certifikatov razdelila prav med tiste, ki so v njih delali – torej novinarji in uredniki. Ti so hitro ugotovili, da lahko na preprost način zaslužijo, če deleže svojega podjetja zamenjajo za gotovino in si tako izboljšajo trenutni gmotni status, saj zaradi pomanjkanja smisla lastnega dela in kompasa niso poznali širše vrednosti svojega dela.

Tako so lastno podjetje po hitrem postopku prodali mešetarjem s certifikati, ki so tako na enostaven način prišli do enega temeljnih gradnikov demokratične družbe. Posel je posel.

S propadom komunističnega sistema je luknja zazevala tudi na strani idealov. Poleg že omenjene svobode, ki so jo bolj kot polnopravno ideologijo uporabljali kot križ pred komunističnim vampirjem (se pravi kot kontraideologijo) so se vsi ostali deležniki družbe še vedno počutili kot v enopartijskem sistemu. In so tako tudi družbeno delovali.

To je ključno. Ker se je v javnosti pod pretvezo svobode manifestiral samo interes zasebnih podjetij in kapitala, vse ostale interesne skupine pa so se začele izklapljati iz družbenih procesov oziroma jih je kapital preglasil, so mediji v kapitalu spet prepoznali pravega gospodarja in se mu podredili na podoben način kot v prejšnjem sistemu centralnemu komiteju.

Tako v Sloveniji še danes, leta 2014, na ključnih mestih v medijih v zelo veliki večini primerov nimamo urednikov, temveč uradnike. Ti se bolj kot z vsebino in sporočilno vrednostjo ukvarjajo z znaki oziroma minutažo prispevka, ne zanima pa jih sporočilna vrednost, saj ta dosedaj ni imela nikakršne vrednosti. Svoje vloge ne vidijo kot mentorji novinarjev, temveč kot lakaji medijskih uprav, ki jih zanima samo ena stvar – profit.

Tudi novinarji niso v nič boljšem položaju. Zaradi devalviranega poklica, ki predpostavlja, da je novinar lahko vsak, ki ima vsaj en prst in eno oko (ušesa niso potrebna), se je v Sloveniji pod pretvezo svobode povečala inflacija medijev, ki zasledujejo samo maksimiziranje profita skozi prodajo oglasnega prostora in minimalizacijo stroškov produkcije vsebin. Tukaj je edina maksima število ogledov/klikov, medtem ko vse ostale ideološke podstati novinarstva, kot je četrta veja oblasti, reprezentacija javnega interesa, opozarjanje na družbeno relevantne teme sploh ne pridejo do izraza, kjer jih nihče od odločevalcev (uredniki medijev) ne jemlje kot del svojega delovanja.

Sedaj se torej nahajamo v univerzumu, kjer se uspešnost medijske produkcije meri predvsem s količino denarja, ki ga mediji dobijo s prodajo oglasnega prostora. Kjer so najbolj uspešni mediji tisti, kjer uprava na koncu leta ugotovi, da so dosegli letni plan in da jim bo nekaj denarja še ostalo. Kjer se mediji z javnostjo obremenjujejo samo takrat, ko je potrebno dvignit naklado oziroma prepričati oglaševalce, da oči na teh vsebinah so. In kjer je svoboda odgovor na čisto vsako kritično refleksijo vloge medijev v družbi.

Kritike akcije Dajmo medije v medije

V uvodu sem razložil svoj širši pogled na problematiko medijev, sedaj pa dajmo prostor (oh, kako pluralno!) kritikam te akcije, kjer bomo skušali izluščiti njihove razloge za nasprotovanje.

Kritika 1: @strelovod – link

Jedro kritike razumem v naslednjem odstavku (poudarki so moji): »Navsezadnje bi rad fant bil družbeno odgovoren. Žal tu Cypher počne nekaj kar ne razume dovolj globoko. V vsej svoji politično korektni dobronamernosti ne vidi kam ta zgodba pelje. Še več, ne opazi kako elitistično arogantno se postavlja nad ubogi plebs, ki bi rad bral boljše medije, a ne more. Roka enostavno klikne na slovenske novice, pa če si to razum in srce želita ali ne. A zato je tu naš superheroj, mali človek, ki bo spremenil to družbo, ki bo takoj po ukinitvi slovenskih novic prenehala oprezati za pohujšljivimi in krvavimi vsebinami. Ne zanima ga razsvetlitev družbe, da je stil pisanja SN ne bi več zanimal in da ne bi več klikali na posnetke, ki brez dovoljenja kažejo ljudi v njihovih najbolj intimnih trenutkih. Ne, umakniti je treba dražilnik.«

Če skrajšamo, naj bi s svojo akcijo škodoval svobodi posameznika in mu omejeval dostop do vsebin, ki si jih zaradi takšnega ali drugačnega razloga želi. V kritiki popolnoma zaobide način, s katerim te vsebine nastajajo in ignorira dejstvo, da zgodba ne nastane pri poročevalcu, temveč pri človeku, ki je osrednja točka poročanja. V kritiki zabriše način pridobitve materiala za zgodbo in se nato izogne še večkrat dokazani povezavi med oglaševalci/podjetji in produciranjem medijskih vsebin ter jih odreši kot popolnoma nedolžne. »Podjetjem, ki zgolj sledijo pri konzumaciji medijev, nič drugega? Vloga podjetij ni vzgoja medijev, to lahko naredite samo vi,« pravi.

In to v državi, kjer so podjetja večkrat dokazano sankcionirala medije zaradi problematične vsebine in z umikom oglaševanja skorajda potopila medijske hiše. Hkrati ne pojasni, kakšna naj bi bila po njegovem vloga medijev, saj je zanj dovolj, da to nekdo kupuje. Niti besede o novinarski etiki, niti besede o funkcijah izbiranja vsebin, vrednih poročanja. Če kupuješ, potem je to vredno prodajati.

Kritika 2: Concrete Heart – link

Jedro se izkristalizira na koncu. »Ne, pozivanje k odgovornosti ni smiselno. Problem je drugje. Težava je ravno v naši nepripravljenosti, da bi svoje spletno obnašanje razumeli v kategorijah slabega in dobrega, torej v kategorijah, s katerimi večina izmed nas presoja svoje ravnanje v svetu izven interneta.«

Avtorji izpostavijo klasični mexican stand-off med producenti medijskih vsebin in njihovimi konzumenti, kjer naj bi bili slednji odgovorni za prve. Se pravi, da občinstvo od uredništva zahteva določene vsebine in slednji se jim morajo podrediti, saj tako zasledujejo maksimo trga.

Hkrati že takoj na začetku avtorji etablirane množične medije stlačijo v isto kategorijo z navadnimi uporabniki spleta (hey, web 2.0 je tu!) in jim posebne vloge ne pripisujejo. In ko se enkrat stvar pojavi na spletu, se s tem avtomatično kvalificira kot vredna objave v medijih. Pustimo ob strani vlogo kvalificiranega in razsvetljenega novinarja, pustimo ob strani funkcijo agenda settinga, pustimo ob strani funkcijo usmerjevalca pogleda, pustimo ob strani osnove komunikologije. Avtor Concrete Heart dejstvo, da je določena vsebina na spletu in da to vsebino išče veliko ljudi, uporabi kot argument, da je taka zgodba vredna objave v množičnih medijih.

Naj se za trenutek ustavim še pri frazi “javnost zanima”. Kaj točno je javnost? In kako točno se meri zanimanje javnosti za posamezne vsebine? Stvar je približno tako bizarna, kot bi ob cesto postavil kiosk, kjer bi bile na voljo samo ena vrsta revij. Nato bi mimo kioska sprehodil sto ljudi. Od te stotine bi se jih nekaj ustavilo in kupilo to vrsto revije. In ti bi iz tega sklepal, da celotno javnost zanimajo samo te revije? Super! Ignorirajmo tiste, ki gredo tiho mimo, ignorirajmo tiste, ki si želijo boljših vsebin, pa tega ne morejo ali pa ne znajo ubesediti in na vzorcu manjšine formirajmo medije za vse.

In da bomo plastični – po podatkih raziskave MOSS lahko hitro izračunamo, da vsebine spletišča Slovenske novice zanimajo 35 odstotkov vseh uporabnikov. Kar pomeni, da dobre večine (65 odstotkov) te vsebine NE zanimajo. Tako da lahko na podoben način zaključim – Javnosti vsebine Slovenskih novic NE zanimajo. A vseeno se vzorci pisanja novic in ostalih novinarskih izdelkov prenašajo tudi na druge medije. Šokantno, krvavo, posiljeno … ker naj bi to ljudi zanimalo.

Za zaključek dovolite še vprašanje. Zakaj torej mediji ne pišejo o tem, kaj je ljubezen, kaj je koral, kaj je judo, kaj je pridevnik in kaj je granulom? To so namreč stvari, ki najbolj zanimajo občinstvo (google trends), a ni videti, da bi se mediji kaj preveč obremenjevali s tem. Zakaj ne? Javnost zanima!

(ne)Kritika 3: Boris Vezjak in tuji strokovnjaki – link

Vezjak trdi, da se tudi tuji strokovnjaki strinjajo. Da naj bi interes javnosti vsekakor obstajal. Da je prav, da so zadevo objavili. Vezjak in strokovnjaki sicer ne pojasnijo, ali mislijo dejanski interes javnosti ali samo interesantnost – rekel bi, da se v mislih na prvo sklicujejo na drugo, saj v nadaljevanju nikjer ni zaznati problematiziranja načina pridobitve posnetka, distribucijo, kršenje zakona o medijih in drugo.

Britanski strokovnjak dileme ne vidi. »Their act is private provided they keep it in private, having sex in a classroom where it can be seen by students is clearly anything but. This is a public place and the judgement of professionals is called into question by such actions and that places them firmly in the public interest,« in pri tem ignorira dejstvo, da je posnetek nastal v kabinetu in da je nastal na prikrit način.

Ameriška strokovnjakinja edini problem pri objavi videoposnetka vidi »as a matter of taste« in ignorira dejstvo, da je bil posnetek narejen protipravno, brez vedenja vpletenih, v medijih pa se je znašel preden je kdorkoli potrdil njegovo avtentičnost. Zakaj bi komplicirali, saj pravijo »ask for forgivness not for permission«. Še več, meni da »as long as the news organizations did nothing illegal themselves to obtain the video, they would not face liability for that,« in se ne zaveda, da je objava pornografije kršenje slovenske medijske zakonodaje, zaradi katere je medijski inšpektor že sprožil sankcije, sama produkcija videoposnetka je kršitev ustave v 35. členu in grob poseg v pričakovano zasebnost.

Tretja avtorica, ki razlog za objavo vidi predvsem v preveliki skušnjavi, saj je posnetek že legitimiziral splet, opozori pa na to, da bi se morali resni mediji predvsem osredotočiti na kritiko takšnega početja in ne v njem sodelovati. S tem se delno strinjam, čeprav spet ignoriramo dejstvo, da so posnetek dejansko sproducirali množični mediji in da je bil pritisk na vpletene veliko večji po tem, ko so jim na vratih stali novinarji z mikrofoni in kamerami.

Četrti avtor spet kot razlog za poročanje vidi v omejevanju škode, ki bi lahko v prihodnosti nastala zaradi takih incidentov. V svojem mnenju je tako širok, da bom jaz razumel njegovo mnenje kot podpora opozarjanju na problem ilegalnega snemanja v šoli.

In nato še zadnji avtor, ki bi novico o posnetku objavil takoj, ko bi zanjo izvedel, vendar pa ne bi navedel imen učiteljev, otrok, lokacije posnetka oziroma področja v državi, kjer se ta lokacija nahaja. Kar pomeni, da bi nanjo samo opozoril in potem prepustil javnosti, da jo najde sama. Seveda tukaj spet nobene refleksije medija in pritiskanja na pritiska nevajenega posameznika.

In nato še ključni citat, ki se navezuje na svobodo iz uvoda. “There are always those who will seize on irresponsible reporting to attempt to shut down a free press. That is why professional ethics and a desire to behave responsibly – so easily forgotten in pursuit of circulation boosting stories – are so important.

Na vprašanje, kako vseeno sankcionirati kršitve neodgovornega ravnanja medijev, pa odgovora v citatu ni.

Kritika 4: Kje si bil, ko so se mediji spravili na politika/estradnika/javno osebnost?

Sicer sem se odločil, da ad hominem napadov ne bom jemal za resno kritiko, a vseeno mogoče samo dva odstavka o famozni “kje si bil” repliki. Čeprav že meji na osebno kritiko in avtor z njo v bistvu sporoča, da se z mojo akcijo strinja, le prej bi jo bilo potrebno začeti (kar spet kaže, da je problem sistemski in opažen že dalj časa), bi vseeno rad opozoril na velik razkorak med javno osebnostjo, ki se je zavestno odločila izpostaviti medijem in ima z njimi simbiotični odnos (poznate politika, ki ga ni v medijih? poznate estradnika, ki ignorira medije? Seveda ne). Ker imajo javne osebe z mediji simbiotski odnos. Angleški tabloidi poznajo pregovor “Če nas vabite na svojo poroko, pridemo tudi na vaš pogreb,” ki zelo dobro definira to simbiozo.

Svojo aktivacijo v točno tem trenutku bom označil kot splet okoliščin. Čeprav je res, da sem se tudi v preteklosti že oglašal in večkrat opozarjal na problematičnost medijske krajine in pomanjkanja definicije medijev, je tokrat prvič, da zadevo vodim na tak način. Zato, ker se mi je do sedaj zdelo, da bodo obljube o samoregulaciji dejansko obrodile sadove in da bo medijska sfera sama dovolj pametna za korak v pravo smer. Zmotil sem se. Mea culpa.

Brisanje bistva in moraliziranje

Žalosti me, da se debata vedno znova iz konkretnih ukrepov in dejanj posameznikov z imeni in priimki sprevrača v moraliziranje in govorjenje na pamet. Namesto da bi primer analizirali na praktičnih postulatih, ga relativiziramo in razglabljamo o kršenju vrednot in občih pojmov ter hkrati pozabljamo, da se je primer zgodil ravno zaradi pomanjkanja debate o tem, kaj so mediji, kaj je njihova vloga in čemu služijo.

Vse kritike vloge medijev ne prepoznavajo in se namesto tega osredotočajo na dogodek sam. Neodgovorno, nespametno in brez trohica uvida v svet, kjer so mediji eden od temeljev družbene realnosti.

Skrbi me ta ekstremno problematičen odnos medijev kot podjetij, ki delujejo na trgu in ki se trgu prilagajajo, namesto da bi do trga zavzeli kritično držo in ga poskušali s svojimi prispevki preoblikovati. Skrbi me to, da si v strahu pred zgodovino v imenu svobode zapiramo prihodnost in ji dovoljujemo vse, kar si določeni posamezniki izmislijo v danem trenutku.

Zadevo sem začel zaradi problematiziranja definicije vloge medijev in njihove vloge. Da sem jo začel plastično in na specifičnem primeru si štejem v dobro, saj lahko tako na simptomu pregledujemo lastnosti bolezni. Ker se je v teoriji in z relativizacijo in govorjenju o taki ali drugačni odgovornosti ne bo nič spremenilo. In da gremo s konkretnimi koraki proti končnemu cilju. Boljši, odgovornejši in družbeno odgovorni mediji. Da se. Gremo naprej.