Ta zapis namenjam negativnim kritikam projekta Dajmo medije v medije. Zdi se mi prav, da v duhu razprave nagovorim tudi tiste, ki jih dosedanje aktivnosti ne prepričajo in me s kritikami opozarjajo, da nimam prav.
Najprej malo uvoda.
Kako smo prišli sem?
V času komunizma (da, ne moremo se mu izogniti, ampak jaz ga bom pustil v preteklosti) so se mediji ponašali predvsem s funkcijo politične propagande in kulturnega imperalizma. Funkcije množičnih medijev, ki jih lahko združimo v tri sklope – informacijska, mnenjska in funkcija družbene akcije – so se v komunizmu družile v eno samo – propagandistično.
Utrjevanje sporočil in vsebin enopartijskega sistema, ki je z deležniki večino časa komunicirala enosmerno in s pomočjo množičnih medijev ter konstrukcija enoznačne realnosti je bilo mogoče, ker v medijski sferi ni bilo niti trohice pluralnosti, objavljena mnenja so bila enoznačna in opozicija niti ni imela dostopa do materialni in finančnih sredstev, potrebnih za vzdrževanje delovanja množičnih medijev.
Potem je prišla sprememba političnega in ekonomskega sistema. Enopartijsko vlado je zamenjala vlada strank parlamentarne demokracije, trg se je iz planskega spremenil v trg konkurence (v teoriji) in mediji so kar naenkrat ostali brez gospodarja in kompasa. Spremenile so se vse spremenljivke sistema in odpadle so do takrat veljavne definicije. Zavladala je nova vrednota – svoboda.
Na področju ekonomije so po osamosvojitvi mediji postala zasebna podjetja (za trenutek ignorirajmo državno televizijo, h kateri se vrnemo kasneje). Zasebna podjetja, ki so v prvi privatizaciji delnice v obliki certifikatov razdelila prav med tiste, ki so v njih delali – torej novinarji in uredniki. Ti so hitro ugotovili, da lahko na preprost način zaslužijo, če deleže svojega podjetja zamenjajo za gotovino in si tako izboljšajo trenutni gmotni status, saj zaradi pomanjkanja smisla lastnega dela in kompasa niso poznali širše vrednosti svojega dela.
Tako so lastno podjetje po hitrem postopku prodali mešetarjem s certifikati, ki so tako na enostaven način prišli do enega temeljnih gradnikov demokratične družbe. Posel je posel.
S propadom komunističnega sistema je luknja zazevala tudi na strani idealov. Poleg že omenjene svobode, ki so jo bolj kot polnopravno ideologijo uporabljali kot križ pred komunističnim vampirjem (se pravi kot kontraideologijo) so se vsi ostali deležniki družbe še vedno počutili kot v enopartijskem sistemu. In so tako tudi družbeno delovali.
To je ključno. Ker se je v javnosti pod pretvezo svobode manifestiral samo interes zasebnih podjetij in kapitala, vse ostale interesne skupine pa so se začele izklapljati iz družbenih procesov oziroma jih je kapital preglasil, so mediji v kapitalu spet prepoznali pravega gospodarja in se mu podredili na podoben način kot v prejšnjem sistemu centralnemu komiteju.
Tako v Sloveniji še danes, leta 2014, na ključnih mestih v medijih v zelo veliki večini primerov nimamo urednikov, temveč uradnike. Ti se bolj kot z vsebino in sporočilno vrednostjo ukvarjajo z znaki oziroma minutažo prispevka, ne zanima pa jih sporočilna vrednost, saj ta dosedaj ni imela nikakršne vrednosti. Svoje vloge ne vidijo kot mentorji novinarjev, temveč kot lakaji medijskih uprav, ki jih zanima samo ena stvar – profit.
Tudi novinarji niso v nič boljšem položaju. Zaradi devalviranega poklica, ki predpostavlja, da je novinar lahko vsak, ki ima vsaj en prst in eno oko (ušesa niso potrebna), se je v Sloveniji pod pretvezo svobode povečala inflacija medijev, ki zasledujejo samo maksimiziranje profita skozi prodajo oglasnega prostora in minimalizacijo stroškov produkcije vsebin. Tukaj je edina maksima število ogledov/klikov, medtem ko vse ostale ideološke podstati novinarstva, kot je četrta veja oblasti, reprezentacija javnega interesa, opozarjanje na družbeno relevantne teme sploh ne pridejo do izraza, kjer jih nihče od odločevalcev (uredniki medijev) ne jemlje kot del svojega delovanja.
Sedaj se torej nahajamo v univerzumu, kjer se uspešnost medijske produkcije meri predvsem s količino denarja, ki ga mediji dobijo s prodajo oglasnega prostora. Kjer so najbolj uspešni mediji tisti, kjer uprava na koncu leta ugotovi, da so dosegli letni plan in da jim bo nekaj denarja še ostalo. Kjer se mediji z javnostjo obremenjujejo samo takrat, ko je potrebno dvignit naklado oziroma prepričati oglaševalce, da oči na teh vsebinah so. In kjer je svoboda odgovor na čisto vsako kritično refleksijo vloge medijev v družbi.
Kritike akcije Dajmo medije v medije
V uvodu sem razložil svoj širši pogled na problematiko medijev, sedaj pa dajmo prostor (oh, kako pluralno!) kritikam te akcije, kjer bomo skušali izluščiti njihove razloge za nasprotovanje.
Kritika 1: @strelovod – link
Jedro kritike razumem v naslednjem odstavku (poudarki so moji): »Navsezadnje bi rad fant bil družbeno odgovoren. Žal tu Cypher počne nekaj kar ne razume dovolj globoko. V vsej svoji politično korektni dobronamernosti ne vidi kam ta zgodba pelje. Še več, ne opazi kako elitistično arogantno se postavlja nad ubogi plebs, ki bi rad bral boljše medije, a ne more. Roka enostavno klikne na slovenske novice, pa če si to razum in srce želita ali ne. A zato je tu naš superheroj, mali človek, ki bo spremenil to družbo, ki bo takoj po ukinitvi slovenskih novic prenehala oprezati za pohujšljivimi in krvavimi vsebinami. Ne zanima ga razsvetlitev družbe, da je stil pisanja SN ne bi več zanimal in da ne bi več klikali na posnetke, ki brez dovoljenja kažejo ljudi v njihovih najbolj intimnih trenutkih. Ne, umakniti je treba dražilnik.«
Če skrajšamo, naj bi s svojo akcijo škodoval svobodi posameznika in mu omejeval dostop do vsebin, ki si jih zaradi takšnega ali drugačnega razloga želi. V kritiki popolnoma zaobide način, s katerim te vsebine nastajajo in ignorira dejstvo, da zgodba ne nastane pri poročevalcu, temveč pri človeku, ki je osrednja točka poročanja. V kritiki zabriše način pridobitve materiala za zgodbo in se nato izogne še večkrat dokazani povezavi med oglaševalci/podjetji in produciranjem medijskih vsebin ter jih odreši kot popolnoma nedolžne. »Podjetjem, ki zgolj sledijo pri konzumaciji medijev, nič drugega? Vloga podjetij ni vzgoja medijev, to lahko naredite samo vi,« pravi.
In to v državi, kjer so podjetja večkrat dokazano sankcionirala medije zaradi problematične vsebine in z umikom oglaševanja skorajda potopila medijske hiše. Hkrati ne pojasni, kakšna naj bi bila po njegovem vloga medijev, saj je zanj dovolj, da to nekdo kupuje. Niti besede o novinarski etiki, niti besede o funkcijah izbiranja vsebin, vrednih poročanja. Če kupuješ, potem je to vredno prodajati.
Kritika 2: Concrete Heart – link
Jedro se izkristalizira na koncu. »Ne, pozivanje k odgovornosti ni smiselno. Problem je drugje. Težava je ravno v naši nepripravljenosti, da bi svoje spletno obnašanje razumeli v kategorijah slabega in dobrega, torej v kategorijah, s katerimi večina izmed nas presoja svoje ravnanje v svetu izven interneta.«
Avtorji izpostavijo klasični mexican stand-off med producenti medijskih vsebin in njihovimi konzumenti, kjer naj bi bili slednji odgovorni za prve. Se pravi, da občinstvo od uredništva zahteva določene vsebine in slednji se jim morajo podrediti, saj tako zasledujejo maksimo trga.
Hkrati že takoj na začetku avtorji etablirane množične medije stlačijo v isto kategorijo z navadnimi uporabniki spleta (hey, web 2.0 je tu!) in jim posebne vloge ne pripisujejo. In ko se enkrat stvar pojavi na spletu, se s tem avtomatično kvalificira kot vredna objave v medijih. Pustimo ob strani vlogo kvalificiranega in razsvetljenega novinarja, pustimo ob strani funkcijo agenda settinga, pustimo ob strani funkcijo usmerjevalca pogleda, pustimo ob strani osnove komunikologije. Avtor Concrete Heart dejstvo, da je določena vsebina na spletu in da to vsebino išče veliko ljudi, uporabi kot argument, da je taka zgodba vredna objave v množičnih medijih.
Naj se za trenutek ustavim še pri frazi “javnost zanima”. Kaj točno je javnost? In kako točno se meri zanimanje javnosti za posamezne vsebine? Stvar je približno tako bizarna, kot bi ob cesto postavil kiosk, kjer bi bile na voljo samo ena vrsta revij. Nato bi mimo kioska sprehodil sto ljudi. Od te stotine bi se jih nekaj ustavilo in kupilo to vrsto revije. In ti bi iz tega sklepal, da celotno javnost zanimajo samo te revije? Super! Ignorirajmo tiste, ki gredo tiho mimo, ignorirajmo tiste, ki si želijo boljših vsebin, pa tega ne morejo ali pa ne znajo ubesediti in na vzorcu manjšine formirajmo medije za vse.
In da bomo plastični – po podatkih raziskave MOSS lahko hitro izračunamo, da vsebine spletišča Slovenske novice zanimajo 35 odstotkov vseh uporabnikov. Kar pomeni, da dobre večine (65 odstotkov) te vsebine NE zanimajo. Tako da lahko na podoben način zaključim – Javnosti vsebine Slovenskih novic NE zanimajo. A vseeno se vzorci pisanja novic in ostalih novinarskih izdelkov prenašajo tudi na druge medije. Šokantno, krvavo, posiljeno … ker naj bi to ljudi zanimalo.
Za zaključek dovolite še vprašanje. Zakaj torej mediji ne pišejo o tem, kaj je ljubezen, kaj je koral, kaj je judo, kaj je pridevnik in kaj je granulom? To so namreč stvari, ki najbolj zanimajo občinstvo (google trends), a ni videti, da bi se mediji kaj preveč obremenjevali s tem. Zakaj ne? Javnost zanima!
(ne)Kritika 3: Boris Vezjak in tuji strokovnjaki – link
Vezjak trdi, da se tudi tuji strokovnjaki strinjajo. Da naj bi interes javnosti vsekakor obstajal. Da je prav, da so zadevo objavili. Vezjak in strokovnjaki sicer ne pojasnijo, ali mislijo dejanski interes javnosti ali samo interesantnost – rekel bi, da se v mislih na prvo sklicujejo na drugo, saj v nadaljevanju nikjer ni zaznati problematiziranja načina pridobitve posnetka, distribucijo, kršenje zakona o medijih in drugo.
Britanski strokovnjak dileme ne vidi. »Their act is private provided they keep it in private, having sex in a classroom where it can be seen by students is clearly anything but. This is a public place and the judgement of professionals is called into question by such actions and that places them firmly in the public interest,« in pri tem ignorira dejstvo, da je posnetek nastal v kabinetu in da je nastal na prikrit način.
Ameriška strokovnjakinja edini problem pri objavi videoposnetka vidi »as a matter of taste« in ignorira dejstvo, da je bil posnetek narejen protipravno, brez vedenja vpletenih, v medijih pa se je znašel preden je kdorkoli potrdil njegovo avtentičnost. Zakaj bi komplicirali, saj pravijo »ask for forgivness not for permission«. Še več, meni da »as long as the news organizations did nothing illegal themselves to obtain the video, they would not face liability for that,« in se ne zaveda, da je objava pornografije kršenje slovenske medijske zakonodaje, zaradi katere je medijski inšpektor že sprožil sankcije, sama produkcija videoposnetka je kršitev ustave v 35. členu in grob poseg v pričakovano zasebnost.
Tretja avtorica, ki razlog za objavo vidi predvsem v preveliki skušnjavi, saj je posnetek že legitimiziral splet, opozori pa na to, da bi se morali resni mediji predvsem osredotočiti na kritiko takšnega početja in ne v njem sodelovati. S tem se delno strinjam, čeprav spet ignoriramo dejstvo, da so posnetek dejansko sproducirali množični mediji in da je bil pritisk na vpletene veliko večji po tem, ko so jim na vratih stali novinarji z mikrofoni in kamerami.
Četrti avtor spet kot razlog za poročanje vidi v omejevanju škode, ki bi lahko v prihodnosti nastala zaradi takih incidentov. V svojem mnenju je tako širok, da bom jaz razumel njegovo mnenje kot podpora opozarjanju na problem ilegalnega snemanja v šoli.
In nato še zadnji avtor, ki bi novico o posnetku objavil takoj, ko bi zanjo izvedel, vendar pa ne bi navedel imen učiteljev, otrok, lokacije posnetka oziroma področja v državi, kjer se ta lokacija nahaja. Kar pomeni, da bi nanjo samo opozoril in potem prepustil javnosti, da jo najde sama. Seveda tukaj spet nobene refleksije medija in pritiskanja na pritiska nevajenega posameznika.
In nato še ključni citat, ki se navezuje na svobodo iz uvoda. “There are always those who will seize on irresponsible reporting to attempt to shut down a free press. That is why professional ethics and a desire to behave responsibly – so easily forgotten in pursuit of circulation boosting stories – are so important.”
Na vprašanje, kako vseeno sankcionirati kršitve neodgovornega ravnanja medijev, pa odgovora v citatu ni.
Kritika 4: Kje si bil, ko so se mediji spravili na politika/estradnika/javno osebnost?
Sicer sem se odločil, da ad hominem napadov ne bom jemal za resno kritiko, a vseeno mogoče samo dva odstavka o famozni “kje si bil” repliki. Čeprav že meji na osebno kritiko in avtor z njo v bistvu sporoča, da se z mojo akcijo strinja, le prej bi jo bilo potrebno začeti (kar spet kaže, da je problem sistemski in opažen že dalj časa), bi vseeno rad opozoril na velik razkorak med javno osebnostjo, ki se je zavestno odločila izpostaviti medijem in ima z njimi simbiotični odnos (poznate politika, ki ga ni v medijih? poznate estradnika, ki ignorira medije? Seveda ne). Ker imajo javne osebe z mediji simbiotski odnos. Angleški tabloidi poznajo pregovor “Če nas vabite na svojo poroko, pridemo tudi na vaš pogreb,” ki zelo dobro definira to simbiozo.
Svojo aktivacijo v točno tem trenutku bom označil kot splet okoliščin. Čeprav je res, da sem se tudi v preteklosti že oglašal in večkrat opozarjal na problematičnost medijske krajine in pomanjkanja definicije medijev, je tokrat prvič, da zadevo vodim na tak način. Zato, ker se mi je do sedaj zdelo, da bodo obljube o samoregulaciji dejansko obrodile sadove in da bo medijska sfera sama dovolj pametna za korak v pravo smer. Zmotil sem se. Mea culpa.
Brisanje bistva in moraliziranje
Žalosti me, da se debata vedno znova iz konkretnih ukrepov in dejanj posameznikov z imeni in priimki sprevrača v moraliziranje in govorjenje na pamet. Namesto da bi primer analizirali na praktičnih postulatih, ga relativiziramo in razglabljamo o kršenju vrednot in občih pojmov ter hkrati pozabljamo, da se je primer zgodil ravno zaradi pomanjkanja debate o tem, kaj so mediji, kaj je njihova vloga in čemu služijo.
Vse kritike vloge medijev ne prepoznavajo in se namesto tega osredotočajo na dogodek sam. Neodgovorno, nespametno in brez trohica uvida v svet, kjer so mediji eden od temeljev družbene realnosti.
Skrbi me ta ekstremno problematičen odnos medijev kot podjetij, ki delujejo na trgu in ki se trgu prilagajajo, namesto da bi do trga zavzeli kritično držo in ga poskušali s svojimi prispevki preoblikovati. Skrbi me to, da si v strahu pred zgodovino v imenu svobode zapiramo prihodnost in ji dovoljujemo vse, kar si določeni posamezniki izmislijo v danem trenutku.
Zadevo sem začel zaradi problematiziranja definicije vloge medijev in njihove vloge. Da sem jo začel plastično in na specifičnem primeru si štejem v dobro, saj lahko tako na simptomu pregledujemo lastnosti bolezni. Ker se je v teoriji in z relativizacijo in govorjenju o taki ali drugačni odgovornosti ne bo nič spremenilo. In da gremo s konkretnimi koraki proti končnemu cilju. Boljši, odgovornejši in družbeno odgovorni mediji. Da se. Gremo naprej.
Tega projekta pa res nikjer nisem kritiziral, nasprotno.
Sorry 🙂 Ampak se mi je zdelo, da paše noter 🙂
Pozdravljeni,
nisem prepričan, da je vaš opis mojih stališč povsem pravilen. Hotel sem poudariti nekaj drugega. Vzemimo afero “The Fappening” (tj. krajo in množično sheranje golih fotografij zvezdnic, ki se je zgodila letos). Povsem jasno je, da v tem primeru mediji niso pripomogli skoraj ničesar. Vso afero so sprožili samo uporabniki interneta in spletne strani brez jasnih uredniških politik, zlasti Imgur in Reddit. Pri mariborskem primeru se je zgodilo nekaj podobnega. Spomnim se, da so na twitterju in fb ljudje množično omenjali nek filmček, ki naj bi bil dosegljiv na neki strani za videoposnetke. Mediji so se trendu pridružili naknadno, ko je bila škoda v veliki meri že storjena. Na tej točki niti slučajno nisem zagovarjal stališča, da so bili mediji PRIMORANI poročati o tem. Rekel pa sem, da je nepremišljeno, če odgovornost za tragedijo naprtimo izključno njim. Mediji niso naredili posnetka (tj. ni ga naredil paparazzo), niso ga naložili na splet, niso ga gostili na svojih serverskih prostorih, niso ga aktivno iskali po netu, niso ga gledali, niso ga sherali, o njem se niso privoščljivo pogovarjali na spletu. Vse to so počeli uporabniki. Glavni problem zadeve – glavni izvor njene moralne zagatnosti – je v tem, da je to počelo toliko število ljudi, da je v nekem smislu sama kategorija odgovornosti postala nesmiselna.
Torej, moja prva kritika se glasi, da vaša akcija medijem naprti izključno odgovornost v primeru, kjer zelo težko sploh razmišljamo s pomočjo tega pojma. Seveda – absolutno! – se strinjam, da mediji o tem ne bi smeli poročati. Toda prav tako ga ne bi smeli iskati, komentirati, sherati, downloadati, ustvarjati mirrore itd. uporabniki interneta.
Vašo akcijo sem kritiziral še na neki drugi točki. Vigilantstvo je že po svoji naravi arbitrarno. Prav zato tudi ne more biti identično uveljavljanju prava. V konkretnem primeru to pomeni, da ste v svoji akciji (tako kot tudi dr. Milosavljevič v svoji kolumni na straneh RTV) izpostavljali zgolj določene medije, medtem ko ste druge izpustili. Mladina je still iz posnetka objavila na naslovnici. Naj ponovim še enkrat: still iz posnetka je objavila na naslovnici!!! Kljub temu ni temu časniku nihče očital slabega poročanja, še več, spletna stran Danes je nov dan (prav tako državljanska pobuda) jo je postavila za vzor poročanja o zadevi. To je absolutno samovoljno, in upam, da se boste tukaj strinjali.
Izpostavil pa sem še eno stvar, vendar mislim, da se ne nanaša neposredno na vašo akcijo, temveč prej na druge pobude. Nekateri odgovorni državljani so začeli izpostavljati imeni dveh odgovornih urednikov (mislim, da SN in Sveta 24). Pripisali so jima levji delež krivde za tragedijo. Ta ekstremna vigilantska akcija pa je pozabila, da je s takšno pobudo aktivirila natanko isto obnašanje, ki je uporabnike spleta gnala pri isklanju informacij o paru iz posnetka. Mobilizirana je bila natanko ista škodoželjnost, ki se nam pač prebudi takrat, ko se iz zavetja zasebnega računalnika naslajamo nad človekom, izpostavljenim v javnosti. Toda tokrat to nista bila mariborska šolnika, temveč urednika dveh medijev.
lp
Mediji se temu niso pridružili kasneje, ker je bil filmček na isti dan objavljen na spletu in poslan v medije. Kar pomeni, da so bili mediji v točki 0 pred izbiro – objaviti ali ignorirati. The Fappening je neprimerljiv dogodek, ker se je za razliko od slovenske razpuščene spletne skupnosti, ki je povečini za video izvedela iz medijev in ne iz zaprtih krogov uporabnikov (tudi če pogledaš povezave na forume, se o tem začne razpravljati PO objavi v SN in ostalih medijih), širil preko ogromnih skupnosti, ki imajo neprimerljivo več uporabnikov in za katere bi lahko rekli, da funkcijsko predstavljajo klasičen medij (4chan, reddit…).
Še ena POMEMBNA razlika med žrtvami The Fappening in mariborskega primera – v prvem primeru so bile prizadete izključno javne osebe. Res da je šlo prav tako za protipravno pridobivanje materiala, a razlika se vsaj meni zdi ogromna. Nekoga, ki je vajen medijskega nastopanja in ima odnos z množičnimi mediji, ta zadeva nikakor ne prizadane tako močno kot človeka, ki tega ni vajen. Popolnoma neprimerljivo.
Vloga medijev in vloga spletnih uporabnikov nikakor ni ista in res ne razumem, kako to ni jasno. Škodoželjnost posameznika je sicer res problem, ampak ne za osebe, vpletene v videoposnetek, ki trpijo predvsem zaradi pritiskov predstavnikov medijev. Ker mu posegajo v fizični prostor, ga nadlegujejo in motijo pri življenju.
Če bi se posnetek širil samo po spletu in tako ne bi blo povratne zveze z ljudmi v posnetku, bi bila po moje škoda in pritisk veliko manjši.
Brez zamere, da takole skačem v debato, a tale kritika je nekoliko shizofrena. Najprej poudarjaš odgovornost potrošnikov, nato se strinjaš, da mediji o tem ne bi smeli poročati (zakaj potem vendar ne, po kateri arbitrarni presoji? – in kaj se zgodi, če o tem vendarle poročajo, kakšna je potemtakem še upravičena reakcija?), nazadnje pa pobudniku očitaš, da je bil v svoji akciji premalo širok. Upam si trditi, da je poanta Domnove akcije drugje.
“Povsem jasno” gor ali dol, sam sem za obe omenjeni aferi izvedel preko množičnih medijev. Pa se štejem med aktivnejše uporabnike spleta in sploh med ljudi, ki večino informacij pridobi online. Zato sem seveda – da, jasno, po svoji želji – nato tudi pobrskal po spletu in si jih ogledal. Kot velika večina ljudi posnetka nisem delil, o njem nisem javno debatiral in v resnici me ni zanimalo kaj dosti več. Pa sem to vendarle dobil. Ker je obstajala kritična masa zainteresirane javnosti? Kaj natanko pa je kritična masa v svetu, kjer novinarji zgodbe pobirajo z omrežja, na katerem aktivno sodeluje kak promil “javnosti”? In kako hudiča je moj zasebni ogled, katerega posledica je bila kvečjemu ena cifra več na števcu ogledov, primerljiv z novinarskimi ekipami in obrazom grešnika na večernih poročilih? Tehnično gledano ima vsaka viralna zgodba – ne glede na senzacionalnost vsebine in ne glede na odprtost spletnih omrežij – svoj “vir”: točko, ko je do tedaj lokalno novico delil nek vpliven, dobro povezan hub in po kateri so pričeli ogledi eksponentno rasti. In če hočemo retroaktivno trasirati odgovornost – in temu se ni mogoče izogniti, če se želimo izogniti podobnim slučajem v prihodnosti (kot si rekel “mediji o tem absolutno ne bi smeli poročati”) – jo je potrebno iskati najprej tu: na točki, ki je omogočila, da je nepomemba zanimivost z Youtuba postala predmet nacionalnega zanimanja. Četudi je kumulativna odgovornost vseh posameznikov, ki smo z ogledom prispevali k tragičnemu rezultatu, v resnici nezanemarljiva, pa bi bilo teh ogledov precej manj, če ne bi zgodbe povzeli množični mediji. Tudi v tem smislu se koncept odgovornosti ne izgubi v množici, kot praviš: doprinos posameznih točk v mreži, ki so sporočilo posredovale, k njegovemu širjenju/viralnosti je matematično določljiv. Tu ne gre za iskanje krivca: gre za določanje točk, ki so najbolj dovzetne za tovrstne epidemije. In upam, da se boš strinjal, da izbira Slovenskih novic v tem smislu vendarle ni bila povsem “samovoljna” odločitev.
“Mediji o tem absolutno ne bi smeli poročati”. A zgodi se, da mediji o tem vendarle poročajo. In bodo poročali, ne glede na uveljavljanje prava, ki lahko preganja samo posamezne transgresije, ne more pa spremeniti dejstva, da se medijem to pač splača in da njihovo vrednost, tj. vrednost oglasnega prostora, tukaj določa zgolj in samo število klikov. Kot nekdo, ki si deli tvoje mnenje, da o takšniih rečeh mediji ne bi smeli poročati, se torej sprašujem, kaj sedaj, ko so? Glede na to, da marsikatero vprašanje postavijo tudi v “mojem” imenu, da njihov posebni status v smislu teže in dostopa izvira tudi iz “mojega” interesa, težko sprejmem, da do javnosti ne nosijo povsem nobene odgovornosti. Še težje razumem – še posebej, če so “zgolj” podjetja – zakaj bi bila kakršna koli potrošniška akcija proti po njihovem mnenju škodljivim produktom nelegitimna?
Zato se zdi, da gre tvoja kritika v napačno smer. Škoda, kajti usmerjenost kritike je ključnega pomena za njeno upravičenost; tvoje razmišljanje na KK je sicer super. Kaj stori človek, ki verjame, da se nekaj ne bi smelo dogajati, ko vidi, da se to vendarle dogaja? Polemizira proti tistim, ki se trudijo, da se to ne bi več dogajalo, ker da so “nepremišljeni”, “pravičniški” in “arbitrarni”, seveda. Če te moti Mladina, začni z lastno akcijo ali pa posodi pero pri obstoječi. Če te moti kar koli tretjega kjer koli drugje, angažiraj se in spremeni nekaj. To je vsa poanta akcije Domna, ki je, vsi vemo, taka hate-to-love oseba (tudi sam težko priznam, da mi je včasih všeč, kar počne), ampak kapo dol. Tu ne gre za nobeno vigilantstvo: oglaševalce je preprosto postavil pred dejstvo, da njihovo nagrajevanje klikov nosi nezaželene posledice in da gre publiciteta v obe smeri. In so se raje potegnili nazaj, kot da bi tvegali negativno exposure. Ni treba verjeti, da so se oglaševalci nenadoma zavedli svoje družbene odgovornosti, da v tem prepoznamo nekaj pozitivnega. Četudi se ne bo spremenilo nič drugega, bo naslednjič marsikateri urednik dvakrat premislil, preden bo objavil takšno novico. Marsikdo, ki nevede glasuje z denarnico, pa bo spoznal, da smo potrošniki vsebin s tem tudi njihovi kreatorji in da to prinaša ne samo svojevrstno moč, ampak tudi odgovornost. Fajn, ne?
Prvič, mislim, da je glavni problem v tem, da pri masovnem obnašanju kategorija odgovornosti odpove. Nesmiselno se je spraševati, kakšne posledice ima dejstvo, da si filmček poiskal in pogledal, tako kot je tudi absurdno zahtevati, da za to “privzameš odgovornost”. Spletno obnašanje enega posameznika ne more imeti neposredne kavzalne povezave s tragedijo. Zdi se, da imamo iz te zagate torej dve rešitvi. Ali začnemo govoriti o kumulativni odgovornosti, pri čemer ima vsak posamezni uporabnik interneta nek neskončno majhen delež krivde. Ali pa, nasprotno, odgovornost pripišemo tistim posameznikom, ki imajo večji delež odgovornosti kot katerikoli drug uporabnik — torej, nekaterim novinarjem in urednikom.
Po mojem sta obe možnosti slabi. Edina rešitev je v tem, da opustimo kategorije konsekvencialističnega razmišljanja o etiki (torej verigo akter-dejanje-posledice-odgovornost) in jo nadomestimo morda z bolj neposrednim, prima facie moralnim pristopom. To, da človek poizveduje za spolnim življenjem neznanca, je nekaj slabega. Ne zaradi posledic tega obnašanja, temveč preprosto zato, ker vemo, da je. V resničnem življenju ne bi nikoli poklical prijatelja in ga vprašal, naj mi poroča o spolnem življenju skupnega znanca. Ampak točno to naredim, ko zguglam video z mariborskim parom. Absolutno nobene razlike ni, razen seveda te, da vidim v svojem online obnašanju nekaj absolutno abstraktnega.
Na KK sem uporabil analogijo s kamenjanjem, in čeprav je skrajna in gotovo tudi neprimerna, bi jo uporabil tudi tukaj. Če individuum razmišlja konsekvencialistično, si lahko vedno reče: “moj kamen ga ni ubil. Moj delež odgovornosti je tako zanemarljiv, da ni vreden niti ure mojega spanca”. Ampak point je v tem, da je nekaj slabega že v tem, če vržeš kamen proti človeku. V drugih okoliščinah ne bi nikoli vrgel kamen v človeka, ne zato, ker bi se bal, da bi ga s tem ubil, temveč preprosto zato, ker je na tem nekaj slabega. Isto lahko vidiš, kako nas konsekvencialistični premislek zmede tudi v primeru tragedije v Mariboru. “Kaj pa šteje en ogled film več, to nima nobene kavzalne povezave s smrtjo!” Dejansko je nima. Vendar težava je v tem, da je moje dejanje slabo že samo po sebi, brez te kavzalne povezave.
Torej, če moramo o tej tragediji razmišljati v moralnih terminih – in jaz mislim, da moramo, tudi v javnosti – potem je absolutno bolje, če se znebimo diskurza iskanja odgovornih. Ker temeljni na moralni fikciji odgovornosti za masovno obnašanje. Ker je selektiven. In ker, navsezadnje, vodi natanko v ta tip zvedavega obnašanja, ki je sploh pripeljal do tragedije. Čekiraj, kako so se posamezni uporabniki twitterja odzvali na razkritje posnetka in na razkritje dveh uredniških imen. Praktično z istim škodoželjnim ogorčenjem, s sveto jezo, pomešano z užitkom.
Drugo vprašanje je vigilantstvo. Mislim, da je izbor Slovenskih novic dejansko arbitraren. Če se poskušam vživeti, se mi zdi, da mi bi bilo – kot šolniku, profesionalnemu človeku – zelo bolj neprijetno, da o meni piše Mladina in poročajo Odmevi kot pa Slovenske novice. Ampak tudi če velja obratno, še vedno drži, da je vigilantstvo v svojem bistvu absolutno nepravično. Če pozivaš k odgovornosti samo nekatere, to pomeni, da v resnici ne veš, kaj pomeni odgovornost. Če misliš, da je mogoče pravico deliti samo do neke točke, v resnici povzročaš krivico. Krivica ni nič drugega kot delno uveljavljena pravica. In to, kar se je zgodilo – da se je od vse množice medijev in, kar je še več, vse nepregledne množice ljudi, ki so aktivno poiskali in si ogledali posnetek, poimensko izoliralo dva urednika – to je absolutna krivica. Avtor tega bloga ima seveda širši fokus, to je jasno. Ampak ker je zasebnik, ker torej ni zaposlen v pravosodnih institucijah, nima nobene obveze – in seveda tudi ne zmožnosti -, da bi pravico delil univerzalno. Štekam, da nihče z osebnimi simpatiji ali poznanstvi pri nekem mediju ne bo šel preganjat njegovih oglaševalcih. In zato je zasebna pravičnost in klicanje k odgovornosti nekaj ne nujno zelo dobrega.
Ponovno, če razmišljamo o moralnih vprašanjih konsekvencialistično – če torej rečemo, da štejejo učinki in da bomo na dolgi rok preprečili podobno poročanje – se nam ti problemi ne zastavljajo. Kot praviš, lahko Mladinine oglaševalce vedno kontaktiram jaz, če jih pač ne bo Domen. Šteje to, da bomo preprečili podobno stvar v prihodnje. Ampak mislim, da pravičnost ne sme funkcionirat na ta način. Zagotovljena mora biti en bloc, in če vigilantstvu tega ne uspe, je nepravično.
Seveda, ta očitek je mišljen pod predpostavko, da je kritika medijev upravičena (od tod vtis shizofrenosti mojih očitkov). Sam mislim, da ni. Po mojem mnenju je viralni posnetek in vso sramotenje okoli njega v prvi vrsti rezultat masovnega spletnega obnašanja, in ne uredniških odločitev. Ta trditev je itak odprta za razpravo. Ampak po nedavnih izkušnjah, zlasti z garažno afero, je po mojem dosti jasno, da lahko tudi slovenski internet dost hitro in zanesljivo razširi informacijo brez pomoči novičarskih uredništev. Spomnim se, da smo praktično VSI vedeli, kaj se je zgodilo v tisti garaži, že dolgo preden so mediji sploh upali namigovat na to. Razširlo se je preko komentarjev, blogov, preko chata in seveda tudi omrežij zunaj spleta. Kot sem napisal zgoraj, nas ta izjemna disperzija dejavnosti spravlja v izjemne zadrege, če hočemo pripisati odgovornost (in to hočemo: kajti kjer je krivica, tam mora biti krivec). To je razlog, zakaj internet rokohitrsko spremenimo v medij. Takoj imamo ta ready made konceptualni aparat medijske kritike iz 20. stoletja, kritike medijskega populizma, medijskega rumenila – in, jasno, konkretna uredniška imena za medijem. Ampak internet je nek nov fenomen. Internet je področje, ki ga ljudje ne “spremljajo”, temveč se na njem obnašajo. Zato moramo poiskat drugačen način, kako razmišljat o njegovih moralnih implikacijah – način, ki ne bo preprosto analogen medijski kritiki.
BTW, ta zgornji komentar je mišljen kot odgovor Žigi.
Ne morem se strinjati. Če se zdi, da v masovnem vedenju koncept odgovornosti nima več smisla, to ni zato, ker o prispevku posameznih akterjev več ne bi bilo mogoče govoriti (tako družba, kot tudi njeni pojavi, so sestavljeni izključno iz akterjev, vse ostalo so izgovori), ampak strukturen. Še enkrat, tokrat v starozavezni prispodobi: kamenjanje bi se brez množičnih medijev resda še vedno zgodilo, morda bi bilo tudi usodno – a še vedno bi bilo povsem lokalna zadeva. Vsaj precej bolj lokalna, kot če bi ljudi množično pozivali k udeležbi. Kamnov ne bi bilo samo manj, bili bi tudi manjši. V našem primeru je stvar še hujša: ustvarjamo družbo, ki spodbuja in nagrajuje tako organizacijo takšnih kamenjanj, kot tudi spodbujanje množične udeležbe (kaj drugega je “Po-družbenih-omrežjih-je-zaokrožil-posnetek..” članek o seksu v šoli?). Seveda se strinjam, da je iskanje krivde tu nesmiselno in odveč – nihče ni “kriv” za tragični konec. Ampak krivda in odgovornost vendar nista ista stvar.
Seveda, metati kamne v ljudi je nekaj slabega. Toda zakaj? Na sebi? Tu res ni potreben dodaten obvoz v metafiziko, da bi razumeli, da so dejanja slaba (v moralnem smislu) zaradi njihovih učinkov. Tudi “dobra” so iz istega razloga – tako je bilo celo kamenjanje svoj čas dobro – zaradi zgleda oz. domnevnih pozitivnih učinkov – in sploh nekaj, kar velja spodbujati. Morala obstaja v prostoru in času, in trenutno se iskreno ne spomnim nobene priložnosti, ko bi se spremenila preprosto zato, ker so se ljudje sami od sebe zavedli, da je to, kar počno, “nekaj slabega”, ne da bi jih v to prisilile posledice. Žene nas enaka strojna oprema, kot je gnala naše goreče prednike, zato ne pričakuj preveč.
Zgolj v opombo: vsi tisti, ki smo si posnetek zgolj ogledali, nismo pa ga delili, komentirali ali o njem poročali, v resnici nismo vrgli nobenega kamna. Del odgovornosti seveda nosimo, a kot tisti, v čigar imenu je kamenjanje potekalo. In sedaj lahko s tišino takšnemu početju dajemo potuho – lahko pa ga javno obsodimo in poskušamo preprečiti v bodoče. Tako se “prevzame odgovornost”. Savič ne deli pravice – jo samo zahteva. To pa je v domeni tako posameznika kot tudi potrošnika. Če se zdi, da “jemlje reči v svoje roke”, je to bolj zato, ker smo navajeni na vlogo pasivnega prejemnika vsebin, nekoga, ki (lahko) kvečjemu komentira. Ta pa je največji sovražnik svobod(n)e(ga) (trga), zato bi pričakoval, da bo akcijo toplo pozdravil vsaj kak liberalec, če je že za konzervativce jasno, da v sposobnosti posameznika reševati družbene probleme ne polagate preveč upanja 😉
Še enkrat: mislim, da je vsakršno moraliziranje povsem odveč. Dokler bomo na situacijo gledali kot na moralno vprašanje, ostajamo slepi za njegovo praktično plat. Hočemo, da se to ne dogaja. Zgodilo se je, ker so mediji pograbili mamljivo zgodbo in s tem eksponentno povečali doseg, zanimanje in pritisk na vpletene (glede tega pač ni nobenega dvoma). Pograbili so jo, ker a) podobne novice preverjeno pritegnejo veliko zanimanja in ker b) njihov poslovni model temelji na številu klikov. To je kavzalna povezava, o kateri bi morali govoriti, če želimo kar koli rešiti. Ne o tem, kako slabi so ljudje, ki to klikajo – kar lahko upraviči vse. Gre pa za to, da kaj spremenimo. Ali pa je nemara sistem odličen, samo ljudje (pre)slabi?