Ta komentar je nastal pod vplivom odziva na morilski pohod v Franciji, kjer so trije ljudje z avtomatskim orožjem umorili dvanajst ljudi. Berite ga z odprto glavo in širokim umom, ne zapisujem ga zato, ker rad izzivam. Če se komu ne da prebirati celotnega razmišljanja, je tukaj povzetek v enem stavku.
Nerazumevanje in provociranje drugih veroizpovedi, s katerimi si deliš skupni prostor in ki jih hkrati ne razumeš ter hkratno hvaljenje, da si za svobodo in za odprto družbo, je paradoksalno sranje.
Uvod
V Franciji živi več kot šestinšestdeset milijonov ljudi. Po nekaterih ocenah je muslimanov deset odstotkov (vir) in tako predstavljajo drugo največjo versko skupnost v Franciji. Zaradi speficik v naseljevanju in zaposlovanju obstajajo v Franciji skupnosti, ki so več ali manj stoodstotno muslimanske.
Francozi so tudi ena najbolj znanih družb na svetu, ki so ponosni na svoj multi-kulturalistični pristop. Pozorni bodite na definicijo.
In this sense, multiculturalism is a society “at ease with the rich tapestry of human life and the desire amongst people to express their own identity in the manner they see fit.” (vir)
Ta zaključni “as they see fit” je zelo problematičen, saj pomeni, da se člani multi-kulti skupine med seboj ne smejo primerjati oziroma se morajo medsebojno spoštovati in tolerirati. Ključna je horizontala razvoja različnih kultur v takem okolju, saj v trenutku, kot ena kultura preseže drugo, multi-kulti ne velja več. Takrat velja monokulturna družba, ki ne tolerira drugačnosti.
Veroizpoved
O verah se ne pogovarjam. Racionalni pristop pri veroizpovedi odpove in krivično bi bilo, da bi katerokoli veroizpoved sodil s stališča ateista. Vem samo, da so veroizpovedi med seboj zelo različne, da se ne tolerirajo oziroma da je vsak vernik v svoji veri prepričan v svoj prav.
Na tem mestu niti ne bom šel v zgodovino in opozoril na preplet verskih invazij ter medsebojnega prepleta, ki je v križarskih pohodih, delitve sveta po drugi svetovnih vojni in soodvisnemu razvoju religij po svetu, kamor sta vdirali Evropa in ZDA ter skušali “kultivirati” območja.
Verjeli ali ne, tudi politične in ekonomske preference so do določene mere veroizpoved. Samo zato, ker na videz niso restriktorne in dovoljujejo namesto omejujejo, to ne pomeni, da se med seboj ne izključujejo in si niso med seboj nevarne.
S stališča demokracije je seveda nevarna vsaka politična in socialna ureditev, ki izključuje manjšine. S stališča kapitalizma je seveda nevarna vsaka politična in socialna ureditev, ki namesto dobička poudarja karkoli drugega. You get the picture.
Toleranca
Koncept strpnosti je vezan na koncept demokracije in vključevanja manjšin. Strpni smo lahko do obnašanja drugih/različnih in strpni smo lahko z razumevanjem različnih običajev/kulturnih razlik v našem okolju.
Strpnost ni nujno obojestranska in nemogoče je to zahtevati od tistih, do katerih smo strpni. Koncept večkulturne družbe se namreč podre v tistem trenutku, ko kultura A začne pogojevati obstoj drugih kultur v družbi s sprejemanjem tujih elementov.
Evropo- in ameri-centrizem, ki se kaže predvsem zaradi navidezne ekonomske superiornosti (in še to samo zato, ker živimo v kapitalizmu, ne pa v kateri od drugih ekonomsko-političnih ureditev) nas je naučil, da smo mi boljši. Da mi vemo, kako se živi. In da je vse ostalo manjvredno, zaostalo, neumno.
Tako ne razumemo kultur srednjega vzhoda, ne razumemo kultur Afrike, ne razumemo ničesar, kar ne obstaja znotraj prej omenjenega koncepta. Še več – ker smo boljši, a vseeno milostni, bomo vsem tem kulturam pomagali do iste stopnje. Pa če to hočejo ali ne. Oni itak ne vedo, kaj je prav in kaj ne.
Vzrok in posledica
Končno pridemo do vzrokov in posledic. Do zakaj in zato. Skoraj vsi mediji so vzroke relativizirali oziroma jih v primerjavi s posledicami ocenjevali kot neškodljive. “Samo za karikaturo gre!”, “To je kršitev svobode govora!” in “Upreti se moramo radikalnim islamistom!” so parole, ki jih danes lahko beremo po celotnem filter balončku našega spleta.
Charlie Hebdo ni prvič žalil muslimanov z objavo karikature Mohameda. To tudi ni bil prvi incident, kjer je zahodni medij žalil verska čustva in je kot posledico sprožil nemire oziroma nasilne odzive. Se spomnite definicije multi-kulti? “As they see fit” je grozljiva fraza.
Tukaj seveda trčita dve pravici. Da, trčita. Pravica do svobode govora in pravica do spoštovanja religije. Ker smo multi-kulti. “As they see fit”.
Ni ena pravica nad drugo, kot bi nas danes radi prepričali tako levi kot desni komentatorji, ki so začuda enkrat združeni v mnenju, da je umor pretirana reakcija na intelektualno avtorsko delo. Da je to kršenje svobode govora in da tega pač ne moremo dopustiti. Da se tega pač ne dela. In da bodo sedaj trije zločinci kaznovani v skladu z zakonom.
Lekcija (?)
Trki pravic znajo biti smrtonosni. Ker ne trčita samo dva koncepta, ki se med seboj samo rahlo izključujeta, temveč imamo opravka s trki, ki lahko potencialno rušijo svetove. Tako kot mi ne moremo dovoliti, da bi nam oni svet porušili z zatiranjem pravice po svobodi govora, tako oni ne morejo dovoliti nam, da bi jim rušili svet s karikaturami.
Sliši se neenakovredno, sliši se žaljivo – primerjati svobodo govora s karikaturami? A če se znamo odmaknit in zadevo pogledati s treznimi očmi, potem vidimo, da gre za isto stvar. Za kontrast – spomnite se histerije ob cenzuri filma The Interview. Gre za isto stvar.
*Kot se jim zdi primerno
Vir fotografije: Mouzzy / Flickr
Pravica spoštovanja religije ne obstaja.
Mislim, da razumem kaj želiš povedati, vendar kot je že omenil komentator pred mano, pravica do spoštovanja religije ne obstaja. Obstaja samo pravica do veroizpovedi, tako kot obstaja pravica do svobodnega izražanja. Obe pravici sta omejeni v smislu, da preko svoje veroizpovedi ali preko izražanja ne smeš pozivati h kršitvam drugih pravic, naprimer do življenja. Religija je stvar kot vsaka druga in napaka je, da se ji daje poseben status. In ravno tako kot lahko rišemo karikature politikov, igralcev, umetnikov lahko rišemo tudi karikature verskih oseb. Tukaj ne gre za izzivanje, gre za to, da lahko narišem kar hočem. Drugače bomo danes popustili v enem delu te pravice za nekoga, jutri bomo morali popustiti za nekoga drugega. Nekdo bo “izzvan”, če narišem določeno rastlino, tretji bo “ogorčen”, ker sem narisal kamen. Kje se bo končalo ?
18. člen
Vsakdo ima pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi; ta pravica vključuje svobodo spreminjati prepričanje ali vero, kakor tudi njuno svobodno, javno ali zasebno izražanje, bodisi posamezno ali v skupnosti z drugimi, s poučevanjem, z izpolnjevanjem verskih dolžnosti, z bogoslužjem in opravljanjem obredov.
—
19. člen
Vsakdo ima pravico do svobode mišljenja in izražanja, vštevši pravico, da nihče ne sme biti nadlegovan zaradi svojega mišljenja, in pravico, da lahko vsak išče, sprejema in širi informacije in ideje s kakršnimikoli sredstvi in ne glede na meje.
In prosim, ne pretiravajmo z ekstremi. Risanje rož in kamnov je nekaj popolnoma drugega kot provociranje druge veroizpovedi. In dajte še enkrat prebrat, tale kulturni okvir nekaterim res dela težave. Niso vse kulture naše. In niso vse kulture spisane pod istimi pogoji.
Absolutno se strinjam. Seveda sem bi zgrožen in šokiran nad krutostjo morilcev. Seveda ne podpiram eksekucij na ulici. Seveda ne. A ko se je prvi val ogorčenja polegel in se je um zbistril, je postala stvar bolj jasna. Ne greš v tigrovo kletko in ga zvizneš s tanko leskovo šibo, ne da bi pričakoval posledice. Jasno je, da so nekatere religije bolj občutljive od drugih. In jasno je, da smo za revolt muslimanov delno krivi tudi sami, ko jim vsiljujemo našo (beri: ameriško) demokracijo. In zavedati se moramo, da žaljenja in poniževanja ne moremo zaviti v celofan svobode govora in izražanja. Pri nas je za javno sramočene zastave predvidena enoletna zaporna kazen. Z zakonom! Če torej nekdo sramoti simbol drugega to pač ni svoboda izražanja ampak izzivanje.
Kar si citiral direktno nasprotuje temu kar hočeš dokazati. 18. člen nikjer ne določa spoštovanja do religije, samo pravico do religije oziroma veroizpovedi, nikomur seveda ne sme biti onemogočeno biti veren vendar to ni isto kot imeti pravico, da se nekdo, ki je ali pa ni pripadnik iste veroizpovedi skozi karikature ali drugače ne sme izvajati satire le tega.
19. člen pove točno to kar ti hočem dopovedati. Kdorkoli lahko nariše karikaturo česarkoli. “Biti nadlegovan” pa bi lahko v samo zelo absurdno razširjenem pojmovanju te besede pomenilo, da ne smemo narisati nečesa.
Primerjava rož in kamnov je bila načrtno pretirana. Poanta je, da danes ne bomo smemo risati nečesa, jutri nečesa drugega, nekega dne pa mogoče ne bomo smeli več izražati mnenja na blogih, kje se omejevanje pravic konča ?
Meni kulturni okvir ne dela težav, imam dovolj (dobrih) osebnih izkušenj z različnimi kulturami tako v ožji družini kot osebnih stikov z njimi. Strinjam se s tabo, da ta izkušnja skozi katero je šla v preteklih dneh Francija ne sme biti povod za demoniziranje ljudi, vendar se razčlenjevanje in debata o neki ideji, verske ali drugačni, na vse mogoče načine, tudi s satiro ne sme zaradi tega končati. Jaz zagovarjam pravice pridobljene skozi čas, ki omogočajo tudi tistim iz drugih kultur kot je moja, da razčlenijo, kritizirajo, debatirajo in se tudi norčujejo iz mojih idej.
Se pravi, je “tvoja” kultura boljša in nad ostalimi?
*Vzdih* Sem upal na nek bolj konstruktiven odgovor kot zgolj enovrstičnica in ignoriranje vsega napisanega. Se bova pač strinjala, da se ne strinjava, kar je tudi prav in najina skupna pravica, ki jo bova imela upam, da še dolgo.
Ne vem kje v napisanem se ti je zdelo, da mislim, da je moja kultura boljša od katerekoli druge.
Ker je preko forumov in komentarjev težko kvalitetno in konstruktivno debatirati in se mi zdi, da se je najin pogovor rahlo izpel te ne bom več “matral” s komentarji imam pa občutek, da bi bil odličen sogovornik v živo. Želim ti še naprej uspešno bloganje in vse ostalo,
OK, malo daljše, čeprav se mi zdi, da sem na vse že odgovoril v prispevku. Nisem hotel biti nesramen/ignorantski.
– Satira ni univerzalna in za uspešen vic ga mora razumeti tudi druga strani. O določenih stvareh se ne šalimo brez sankcij, ker so v našem kulturnem okviru pač občutljive. Posilstvo. Pedofilija. Nacizem. V lokalnem prostoru tudi celotna druga svetovna vojna in kolaboracija. To vemo, ker pripadamo isti kulturi in ker so nam načela te kulture jasna. Načela drugih kultur nam niso jasna. Ne razumemo jih in si hkrati te kulture skušamo podrediti z našimi koncepti, kot je svoboda govora.
– Biti nadlegovan je zelo konkreten primer in ne pomeni, da “nihče” ne sme “ničesar” narisat. A bi bilo vseeno bolje, če bi bili pri svojem delu tako občutljivi do drugih kultur, kot smo do svoje. To ni avto-cenzura, temveč spodobnost. Kultiviranost. Empatija. BTW – a mi lahko poveš, kaj je benefit karikature z Mohamedom? Razumem norčevanje iz politikov, iz estrade … kaj imamo od tega, da se norčujemo iz tuje religije? Vem, rekel boš, “ni važno, kaj je namen, važno je, da se sme”, a se mi zdi, da vseeno manjka nek interes javnosti. Zakaj bi po nepotrebnem žalili nekoga? Oziroma obratno – to je draženje psa na verigi in preizkušanje, kako dolgo se mu bo dalo to ignorirati. Spet – imej v glavi različnost kultur. Ki je lahko tudi smrtonosna.
– Omejevanje pravic se že dogaja in če misliš, da smo kot družba sedaj bolj odprti, se motiš. Poglej recimo cenzuriranje spleta v Ameriki. Poglej recimo primer Snowdna. Poglej recimo filtriranje spleta, kjer sploh ne vemo, kaj vse ni dostopno. Karikature? Beh. Pičkin dim proti tisti pravi cenzuri v naši družbi.
– Govoriš o francoski družbi. Čakam, da bo nekdo izpostavil popoln razpad integracijskega modela, ki ga vodi ta država in po katerem naj bi se priseljenci po nekaj generacijah integrirali v francosko družbo. Da je krivda tudi pri “staroselcih”, ki očitno niso sposobni dojeti razlik med kulturami v multi-kulti družbi. In da so takle clash napovedovali že dolgo časa.
– Andrej je lepo povedal – določene stvari niso vprašanje svobode govora. Če se ne strinjaš, pojdi zažgat zastavo pred parlament.
Bo? 🙂
Oprostite Domen, AMPAK VI STE IDIOT!
Strinjam se s tem, da nekaterih stvari enostavno ne moreš prisiliti, kot ne moreš prisiliti nekoga v ljubezen, ne moreš nikogar prisiliti v strpnost, ne moreš narodov prisiliti v demokracijo. Tako siljenje je paradoks. Strinjam se s tabo, da obstaja pravica svobode govora. In obstaja tudi pravica do veroizpovedi. Ne obstaja pa, na veliko srečo nas vseh, pravica do spoštovanja religije. Ker to bi bilo siljenje ljudi v spoštovanje, kar je podobna traparija, kot siliti ljudi v strpnost. Če slučajno ni jasno, naj povem tako. Oseba A ima pravico do veroizpovedi A. Oseba B ima pravico do veroizpovedi B. Če bi obstajala pravica do spoštovanja veroizpovedi, potem bi oseba A imela pravico do tega, da mora oseba B spoštovati njeno veroizpoved A (in obratno). To pa posega v pravice osebe B (in obratno).
Kar pa pomeni tudi, da tvoja izpeljava “Tukaj seveda trčita dve pravici. Da, trčita. Pravica do svobode govora in pravica do spoštovanja religije. […] Ni ena pravica nad drugo, kot bi nas danes radi prepričali tako levi kot desni komentatorji, ki so začuda enkrat združeni v mnenju, da je umor pretirana reakcija na intelektualno avtorsko delo.” ne drži. Ker pravica do spoštovanja religije pač preprosto ne obstaja. In umor JE pretirana reakcija na intelektualno avtorsko delo.
Ne strinjam se s tabo tudi pri tem, da kot ateist ne moreš razpravljati o verah. Nenazadnje si sam s sabo v navzkrižju, ko v istem razdelku najprej rečeš, da se o verah ne pogovarjaš, ker racionalni pristop tam odpove, malo naprej pa, da so tudi politične in ekonomske preference na nek način vera. O političnoekonomskih preferencah pa najbrž nimaš nobenih težav razpravljati? Vere temeljijo na nekih idejah, politične in ekonomske preference temeljijo na nekih idejah, o idejah se pogovarjamo. Če bi do umorov prišlo zaradi povsem političnih idej, bi še vedno zagovarjal tezo, da se ne smemo posmehovati političnim idejam drugih ljudi?
Kar se tiče satire in žaljivosti. Kaj je za koga žaljivo, je zelo subjektivna stvar. Niso bile vsem muslimanom žaljive karikature v CH. (Ki, in to je pomembna podrobnost, ki ti je malo ušla, se ni delal norca samo in izključno iz Mohameda. Kolikor sem videla, so se delali norca iz vsega in vseh, ki si lastijo tako ali drugačno avtoriteto.) In veliko bolj žaljiv se je nekaterim muslimanom zdel umor v imenu njihove verizpovedi. Z rojstvom dana pravica ubiti nekoga, za katerega se ti zdi, da te je užalil, ali ki te celo je namenoma žalil, pač ne obstaja. Mene recimo žali, da kot ženska ne smem na goro Atos, da kot navaden smrtnik ne morem obiskati vatikanske knjižnice, da se vzporeja etičnost risanja karikature z etičnostjo umora. Mi resnost žaljivke dovoljuje, da ukrepam s silo?
(Pa oprosti, včeraj zvečer mi ni zneslo napisati odgovora, ker smo imeli težave z mulčkovim spanjem. Zdaj mi je komentar žal zarezal v delovni čas, ampak obljube in dolgovi. :))