4728374181_73bacc955d_bTa komentar je nastal pod vplivom odziva na morilski pohod v Franciji, kjer so trije ljudje z avtomatskim orožjem umorili dvanajst ljudi. Berite ga z odprto glavo in širokim umom, ne zapisujem ga zato, ker rad izzivam. Če se komu ne da prebirati celotnega razmišljanja, je tukaj povzetek v enem stavku.

Nerazumevanje in provociranje drugih veroizpovedi, s katerimi si deliš skupni prostor in ki jih hkrati ne razumeš ter hkratno hvaljenje, da si za svobodo in za odprto družbo, je paradoksalno sranje.

Uvod

V Franciji živi več kot šestinšestdeset milijonov ljudi. Po nekaterih ocenah je muslimanov deset odstotkov (vir) in tako predstavljajo drugo največjo versko skupnost v Franciji. Zaradi speficik v naseljevanju in zaposlovanju obstajajo v Franciji skupnosti, ki so več ali manj stoodstotno muslimanske.

Francozi so tudi ena najbolj znanih družb na svetu, ki so ponosni na svoj multi-kulturalistični pristop. Pozorni bodite na definicijo.

In this sense, multiculturalism is a society “at ease with the rich tapestry of human life and the desire amongst people to express their own identity in the manner they see fit.” (vir)

Ta zaključni “as they see fit” je zelo problematičen, saj pomeni, da se člani multi-kulti skupine med seboj ne smejo primerjati oziroma se morajo medsebojno spoštovati in tolerirati. Ključna je horizontala razvoja različnih kultur v takem okolju, saj v trenutku, kot ena kultura preseže drugo, multi-kulti ne velja več. Takrat velja monokulturna družba, ki ne tolerira drugačnosti.

Veroizpoved

O verah se ne pogovarjam. Racionalni pristop pri veroizpovedi odpove in krivično bi bilo, da bi katerokoli veroizpoved sodil s stališča ateista. Vem samo, da so veroizpovedi med seboj zelo različne, da se ne tolerirajo oziroma da je vsak vernik v svoji veri prepričan v svoj prav.

Na tem mestu niti ne bom šel v zgodovino in opozoril na preplet verskih invazij ter medsebojnega prepleta, ki je v križarskih pohodih, delitve sveta po drugi svetovnih vojni in soodvisnemu razvoju religij po svetu, kamor sta vdirali Evropa in ZDA ter skušali “kultivirati” območja.

Verjeli ali ne, tudi politične in ekonomske preference so do določene mere veroizpoved. Samo zato, ker na videz niso restriktorne in dovoljujejo namesto omejujejo, to ne pomeni, da se med seboj ne izključujejo in si niso med seboj nevarne.

S stališča demokracije je seveda nevarna vsaka politična in socialna ureditev, ki izključuje manjšine. S stališča kapitalizma je seveda nevarna vsaka politična in socialna ureditev, ki namesto dobička poudarja karkoli drugega. You get the picture.

Toleranca

Koncept strpnosti je vezan na koncept demokracije in vključevanja manjšin. Strpni smo lahko do obnašanja drugih/različnih in strpni smo lahko z razumevanjem različnih običajev/kulturnih razlik v našem okolju.

Strpnost ni nujno obojestranska in nemogoče je to zahtevati od tistih, do katerih smo strpni. Koncept večkulturne družbe se namreč podre v tistem trenutku, ko kultura A začne pogojevati obstoj drugih kultur v družbi s sprejemanjem tujih elementov.

Evropo- in ameri-centrizem, ki se kaže predvsem zaradi navidezne ekonomske superiornosti (in še to samo zato, ker živimo v kapitalizmu, ne pa v kateri od drugih ekonomsko-političnih ureditev) nas je naučil, da smo mi boljši. Da mi vemo, kako se živi. In da je vse ostalo manjvredno, zaostalo, neumno.

Tako ne razumemo kultur srednjega vzhoda, ne razumemo kultur Afrike, ne razumemo ničesar, kar ne obstaja znotraj prej omenjenega koncepta. Še več – ker smo boljši, a vseeno milostni, bomo vsem tem kulturam pomagali do iste stopnje. Pa če to hočejo ali ne. Oni itak ne vedo, kaj je prav in kaj ne.

Vzrok in posledica

Končno pridemo do vzrokov in posledic. Do zakaj in zato. Skoraj vsi mediji so vzroke relativizirali oziroma jih v primerjavi s posledicami ocenjevali kot neškodljive. “Samo za karikaturo gre!”, “To je kršitev svobode govora!” in “Upreti se moramo radikalnim islamistom!” so parole, ki jih danes lahko beremo po celotnem filter balončku našega spleta.

Charlie Hebdo ni prvič žalil muslimanov z objavo karikature Mohameda. To tudi ni bil prvi incident, kjer je zahodni medij žalil verska čustva in je kot posledico sprožil nemire oziroma nasilne odzive. Se spomnite definicije multi-kulti? “As they see fit” je grozljiva fraza.

Tukaj seveda trčita dve pravici. Da, trčita. Pravica do svobode govora in pravica do spoštovanja religije. Ker smo multi-kulti. “As they see fit”.

Ni ena pravica nad drugo, kot bi nas danes radi prepričali tako levi kot desni komentatorji, ki so začuda enkrat združeni v mnenju, da je umor pretirana reakcija na intelektualno avtorsko delo. Da je to kršenje svobode govora in da tega pač ne moremo dopustiti. Da se tega pač ne dela. In da bodo sedaj trije zločinci kaznovani v skladu z zakonom.

Lekcija (?)

Trki pravic znajo biti smrtonosni. Ker ne trčita samo dva koncepta, ki se med seboj samo rahlo izključujeta, temveč imamo opravka s trki, ki lahko potencialno rušijo svetove. Tako kot mi ne moremo dovoliti, da bi nam oni svet porušili z zatiranjem pravice po svobodi govora, tako oni ne morejo dovoliti nam, da bi jim rušili svet s karikaturami.

Sliši se neenakovredno, sliši se žaljivo – primerjati svobodo govora s karikaturami? A če se znamo odmaknit in zadevo pogledati s treznimi očmi, potem vidimo, da gre za isto stvar. Za kontrast – spomnite se histerije ob cenzuri filma The Interview. Gre za isto stvar.

 *Kot se jim zdi primerno

Vir fotografije: Mouzzy / Flickr

Podpri nas!


Danes je nov dan

Če so ti vsebine tega bloga všeč, ga podpri prek donatorske platforme Nov dan