Čez vikend sem na povabilo Ustvarjalnika obiskal predsedniško palačo v sklopu dogodka Startup Weekend in zbranim prebral govor o družbeno aktivnem delovanju. Z Matijo Goljarjem sva se prvič (u lajfu majkemi!) videla nekaj dni pred dogodkom in se hitro ujela pri premisleku, da je za lepši jutri potrebno nekaj več kot samo nižji davki.

Srečanje s predsednikom

Ko sem izvedel, da bo tam tudi On, sem bil kar malo na trnih. Po eni strani me je zanimalo, kaj si misli o mojem pozivu, ki sem ga spisal lansko leto (kako dramatično, ampak res je bilo lanskega decembra), po drugi strani pa sem se bal, da to sploh ne bo prišlo na vrsto in da bom zamudil idealno priložnost za pogovor.

No, predsednik je mož dejanj in po govoru je sam pristopil do mene, mi čestital za govor in komentiral, da sem si temo izposodil pri Obaminem govoru v Chicagu (čeprav sam ne vidim podobnosti, niti ga nisem bral pri sestavljanju govora za udeležence) in sam izpostavil moj poziv. “Ne vem, kaj bi lahko jaz naredil,” je priznal. Začudil sem se in komentiral, da bi kot moralna avtoriteta mogoče opozoril na sporne prakse in na pravo nalogo medijev v družbi. Da se ne bomo nekega dne zbudili v Idiokraciji, kjer bo najbolj gledana oddaja “Ow my balls!”

In potem je prišel odgovor, s katerim je predsednik z vso iskrenostjo pokazal na največji problem (pa res ne dramatiziram) slovenskega javnega prostora. Na kamen, zaradi katerega se ne moremo premakniti na naslednjo raven. Na kontrasilo, ki vse skupaj drži na mestu in nam ne pusti izleta v prihodnost. Rekel je (parafraziram): Politik sem že petindvajset let in če sem se kaj naučil, sem se tega, da (se) politiki ne smejo (do)tikat medijev. To morate delati vi – civilna družba.

Pustimo ob strani dejstvo, da politika v Sloveniji tika medije takrat, ko ji to paše. Včasih direktno, včasih prek podjetij, ki jih obvladuje. Politika v Sloveniji nastavlja urednike, preganja novinarje in z mediji dela tisto, kar se ji zdi prav. Še več!

Iskreno in iz srca

Pahorjeva SD je v svojem predvolilnem programu iz leta 2008 navedla nekaj misli o tem, kako se mislijo oni ukvarjati z mediji. Med drugim so zapisali tudi potrebo po “močni civilni družbi, ki mora imeti odločilen vpliv na programske vsebine javnih medijev,” in še dodali, da mora “država odigrati vlogo izvrševalca in garanta javnega interesa, ki se mora izoblikovati v dialogu med vsemi akterji v javni sferi.”

Hkrati izpostavljam del nalog predsednika države (poudarki so moji). “Predsednik republike s svojimi javnimi nastopi promovira temeljne civilizacijske vrednote, to je na prvem mestu spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, utrjevanje zavesti nacionalne pripadnosti in pripadnosti mednarodni skupnosti, načela demokracije, pravne in socialne države, solidarnosti, zavzema se za vsakomur odprte možnosti izobraževanja in usposabljanja za delo, za spoštovanje različnosti in za toleranco med ljudmi.”

Če skombiniramo ta dva dokumenta, lahko ugotovimo, da bi moral predsednik kot glava države spodbujati dialog o boljših medijih in hkrati promovirati temeljne civilizacijske vrednote tudi v medijskem prostoru.

A pozor! To ne pomeni, da Pahor ne ve, kaj govori. To ne pomeni, da se izogiba nalogam. Da “ne šteka”. Pahor šteka. On se je tega naučil. On to zna.

Rešitev te enačbe

Težava ni v tem, da Pahor svoje nauke vleče iz petindvajsetletne šole. Težava je v tem, da je očitno petindvajset let staro znanje še vedno uporabno v slovenski družbi. Da se na eni strani civilna javnost še vedno zanaša na politiko in da politika še vedno ponavlja nauke iz dobrih starih časov mlade demokracije, kjer smo bili vsi mokri od ideje, da lahko končno nekaj upravljamo sami – in smo to mokroto zamenjali z “Sad čete da budete svi svobodni!”

Ljudje s(m)o to svobodo razumeli kot čim hitrejši izklop iz skupnega življenja in potop v zasebno sfero. Hiša. Vrt. Ograja. Politiki so to svobodo razumeli kot haranje po nekdaj skupni zemlji. “Vse to je sedaj naše.” Pri tem smo jim izredno pomagali. Izza ograj pridemo na predvolilni golaž. In potem se, polni pokvarjenega fižola, štiri leta pritožujemo nad smradom svojih prdcev. In potem gremo še na eno porcijo.

Kako vam je všeč smrad?

Resno vprašam. Ni mi treba odgovoriti.  Ampak celotna stvar se razvija po poti vica, v katerem se prvi pritožuje nad zanič hrano, drugi pa mu odvrne: “Ja, pa še take majhne porcije!” Pa vem, da znam kuhat.