Da nam bodo roboti kmalu enakovredni, nas Hollywood poskuša prepričati že vrsto let. Da nam to ne bo nujno všeč oziroma da se zna na koncu zgoditi, da bomo mi tisti, ki bomo potegnili kratko, tudi.
Ex Machina se koncepta robota, ki bi rad živel, loti s polja odnosov med ljudmi. Osnovna permisa – ni šans, da bi lahko roboti naučiti ljubiti. Oziroma sovražiti.
Film je v svojem bistvu ljubezenski trikotnik, od katerega dve stranici sestavljata človeka, enega pa seksi robot, ki je izdelan po specifikacijah profila pornografskih vsebin ene od drugih dveh stranic. Da bo ja pasala!
Porejeni in nabildani Oscar Isaac (ne recite mu Llewyn Davis) tako v svoj Cupertino sprejme mladega programerja Caleba (Domhnall Gleeson) s preprosto nalogo – stestiraj robota in povej, če se ti zdi, da je res robot. Caleb se naloge loti po vseh predpisih, a ugotovi, da ga robotka manipulira. Da hoče nekaj od njega. In da ne bo odnehala, dokler tega ne bo dobila.
Nakuliran tehnotriler, ki se jemlje ravno prav resno, da mu verjamemo in samo občasno mori z grandioznimi govori, lahko jemljemo kot boljšo in malo treznejšo izpeljavo akcijske Lucy. In čeprav imamo tudi pri Ex Machina par namigov o tem, kako bi se lahko odvila naša prihodnost, če bi bili marketingaši, ki na spletu zbirajo naše osebne podatke in jih uporabljajo za optimizacijo oglasnih vsebin megalomanijaki in bi se jim v nekem trenutku zazdelo, da od sveta želijo še kaj več kot samo spodoben CTR, je vse skupaj še vedno dovolj zabavno in nerealno, da nam ob ogledu filma ne bo nerodno.