Danes v parlamentu merijo mišice in tiče ter glasujejo o izenačitvi pravic heterospolnih in homoseksualnih parov.
Gre za eno tistih že vnaprej odločenih debat, kjer je važno samo preštetje naših in njihovih in debata sama nima nekega smisla. Obe strani namreč z izredno ostro in nekompromisno retoriko nagovarjata samo že prepričane in se niti ne trudita seči čez sredino.
A to ne pomeni, da zagovorniki tradicionalne družine niso vodili zgledne kampanje in da jim lahko na tem mestu za mehaniko kampanje lahko samo čestitam. Poudarjam – čestitam jim samo za mehaniko kampanje, sporočilo samo je smrdljivo in ogabno.
Zakaj tako racionalno?
Desničarji so v svoji kampanjski retoriki seveda poznali ciljno publiko. Poznali so njihove strahove in njihov pogled na svet. Poznali so njihove vrednote in poznali so njihov način komunikacije.
Pustimo sedaj ob strani dejanske besede in izjave, ki so krožile v javnosti in ki so se znašle tudi na spletu. Sama sporočilna vrednost zavoda 24kul in ostalih zagovornikov tradicionalne družine sploh ni pomembna.
Pomembno je dejstvo, da so sporočila izoblikovana za točno določeno javnost in da nanjo učinkujejo tako, kot želijo sporočevalci. Da so zadeve izmišljene, da ne držijo, da so v nekaterih primerih etično sporne, je sekundarno. Ta sporočila so oblikovana s premislekom in zadanejo tarčo. Kam letijo vaša sporočila? Sploh kam?
Zakaj tako neproduktivno?
Levičarji seveda nimajo istega modela komuniciranja kot desničarji. Druge vrednote, drug način komunikacije. A vendarle opažam nekakšno pomanjkanje sporočila in preveliko naslanjanje na reakcijo na izrečena sporočila nasprotnikov. Desničarji točno vejo, koga morajo nagovoriti. Levičarji bi radi nagovorili vse in zato ne nagovorijo nikogar.
Še bolj se to vidi, ko desničarji kampanjo utemeljijo na čustvih in ne razumu. Na občutkih in ne na postavah zakona. Na stereotipih in ne na konkretnih dejstvih. Tam levičarji čisto pogorijo, ker imajo ta razsvetljenski občutek, zaradi katerega bi se morala cela družba gibati tako, kot rečejo oni, namesto da bi raje poskrbeli za to, da bi se “naši” aktivirali in sploh stopili v boj ideologij.
Make no mistake, boj ideologij se dogaja. Vedno se je in vedno se bo. S tem ni nič narobe. Narobe je, da se levičarji delamo, da to ne obstaja. In da bo vse v redu, ker je razum na naši strani.
Zakaj tako pasivno?
Zagovorniki heteroseksualne družine so pisali pozive poslancem. Organizirali so javne dogodke. Pripravili so javne shode, pisali pisma bralcev in se oglašali v medijih.
Kaj ste storili vi? Sploh kaj? Vam je neslo samo do norčevanja iz drugače mislečih in retvitavanja Erlaha in ostalih, ki so v javnost streljali svoja sporočila in izražali prepričanje glede problematike?
Razumem, zadeve se vam zdijo normalne. Logične. Neobhodne. A to ne pomeni, da niso vredne javnega izražanja. Da jih ni potrebno ponavljati, da jih ni potrebno čim večkrat napisati in čim večkrat objaviti. Ponavljanje je mati modrosti.
Vedno znova delate iste napake
Oplojevanje samskih žensk. Družinski zakonik. Izenačitev pravic. Vedno znova debate o človekovih pravicah manjšin trčijo ob isto oviro. Pozor – ovira niso tisti, ki se z vami glede tega ne strinjajo. Ki imajo v glavi drugačne principe. Ki vas ne razumejo.
Ovira ste vi. Ovira so vaše racionalne debate, ki brez gušta in brez energije javkajo o konceptih, v katere še vi ne verjamete docela. Ki podcenjujete sebe in svoje kolege. Ki trpite za sindromom cesarjevih novih oblačil in ki ste tako zaverovani vase, da vam je pod častjo razuma o problemih debatirati v javnosti.
Vse zgoraj omenjene kampanje so temeljile na razumu in na podcenjevanju javnosti. Na zgražanju nad obnašanjem nasprotnikov in izpostavljanjem njihovih “šokantnih” in “popolnoma nesprejemljivih” praks. Nad popolno odsotnostjo sporočila.
Boste naslednjič naredili kaj drugače?
Lažna Einsteinova definicija norosti se vas očitno še ni prijela. Še vedno se oklepate razuma in argumentacije ter hkrati pljuvate po nasprotnikih, ki z dobro oblikovanimi sporočili, jasno razdelano ciljno javnostjo in močno javno prisotnostjo dosegajo svoj cilj.
In čeprav se zglasujete na razum in na analitični um, ga sami ne uporabljate prav dosti. Retorično vprašanje: če analitični um in pristop uporabljate slepo in brez korektur glede na odzive ter rezultate – ste potem res analitični? Ste potem res racionalni?
Da ne bo prevelike dileme: Niste. Glupi ste ko noč.