Ker je prvi del že zaokrožil po spletu in sprožil kar nekaj odzivov, je tukaj drugi del. Kjer najprej ugotavljam, da se je veliko napovedi iz prvega dela že uresničilo, za preostale pa z gotovostjo trdim, da se še bodo, če ne bomo TOKRAT nekaj spremenili.

Za razliko od prvega bolj analitično-kritičnega prispevka, je tale spisan aktivistično. V smislu priporočil in nasvetov, s katerimi bi po mojem mnenju lahko spremenili način delovanja in razmišljanja v družbi. Zdi se mi namreč, da smo se vsi navadili na negativno svobodo in da smo najbolj zadovoljni, če se nam s stvarmi NI potrebno ukvarjati. Da imamo svoj ljubi mir.

Seveda se ob tem ne zavedamo, da je mir posledica in ne izhodiščno stanje. Da je mir rezultat dela in ne odsotnosti kakršnekoli aktivnosti. Da je mir potrebno zaslužiti. In da se zadeve ne bodo razrešile, če bomo govorili samo NE, ampak je potrebno vsake toliko tudi kaj predlagati sam od sebe.

Koga bi rad nagovoril?

Prosim, naj odgovor ne bo “VSE!”. Ker dejansko nočeš vseh. Resno. Nočeš vseh. Ker imaš specifično sporočilo za specifično javnost. Samskim osebam razlagat o prednosti poroke je trapasto. Pojasnjevanje prednosti avtomobilom pešcem je kontraproduktivno. Izberi si ciljno javnost – vse je odvisno od nje.

In še najbolj pomembno – izogibaj se debat z nasprotniki. Z njmi se res nočeš pogovarjati. Bolj se ukvarjaj z zavezniki. Z ljudmi, ki ti klikajo evente in podpisujejo peticije, na koncu pa umanjkajo, ko pride do dogodka, ki res šteje. Ukvarjaj se z ljudmi, ki so razočarani, ki so naveličani, ki so izključeni. Ostale pusti pri miru.

Kaj bi jim rad povedal?

Za božjo voljo, izberi si sporočilo. Naj bo jasno. Naj bo kratko. In naj bo konstruktivno. Ne moreš celotne kampanje zgraditi okrog odziva na neko drugo pobudo, kar ponavadi delajo levičarji pri nas. Ne govori “Ne tega!” ampak govori “To!”.

Vsakič, ko se namesto sporočila ukvarjaš z odzivom, vsakič, ko se namesto izjave osredotočaš na odgovor, jim predajaš prednost terena. Pa je vseeno, kdo so Oni. Ampak vsakič, ko jim rečeš “Poslušajte…” oziroma “Rad bi samo povedal…” je to avtogol zate. Lepo prosim, nehajmo s tem.

Koliko časa jim boš to govoril?

OK, tudi tukaj nam zadeve niso jasne. Še računalniku moram večkrat povedat, naj si pri vseh svetih zapomni, da hočem določen tip datoteke odpirati z določenim programov. Zakaj potem mislimo, da bomo pri družbenih spremembah zadevo rešili z enim pismom? Z enim nastopom v medijih? Z enim klikom na gumb?

Planiraj zadeve za dva skoka naprej. Med prvo aktivnostjo načrtuj drugo. Postavi si posamezne etapne cilje in razmišljaj progresivno. Na začetku bolj skupaj, proti koncu vedno bolj narazen. In prosim – don’t stop.

Čustva odtehtajo informacije

Tale je očitna, a gre ponavadi mimo vseh. Vse preveč se v družbi mnenj ukvarjamo z informacijami. Vse prevečkrat se namesto z ljudmi pogovarjamo z računalniki. Vse prevečkrat mislimo, da ljudem manjka podatkov, da so nepodučeni in da jih moramo razsvetliti. Da bodo razumeli.

Tako pridemo do bizarne situacije, ko se levičarji penasti okoli ust derejo “Strpni boste, pa če vas vse pobijemo!” Kje je strpnost v takem diskurzu? Kjer je toleranca do drugačnosti? Kje je razumevanje alternativ? In hkrati – zakaj se tako branimo vplivanja na čustva kolegov? Zakaj se pred drugimi bojimo pokazati neko energijo, neko navdušenje nad alternativo? Je to poceni? Ni kul?

Zahtevaj reakcijo

Velikokrat se ustavimo pri sprožanju stališča v javnosti. Že to je napredek v primerjavi s kritiziranjem na neploden način in podpisovanjem peticij brez naslovnika. Pa vendar!

Vedno je prav, da od soudeležencev zahtevamo odziv. Da jih prosimo za odgovor. In da pri tem vztrajamo toliko časa, dokler se nekaj ne zgodi. In da ko se po stoprvi ponovitvi zdimo sami sebi neumni, trapasti in zlajnani – naredimo to še stodrugič.