Kdo je Država?

V petek sem zvečer odšel v Kinodvor. Namesto na predstavo zgolj na pogovor po predvajanju filma Citizenfour o Edwardu Snowdenu, ki ga je vodil Marcel Štefančič, na njem pa so sodelovali Nataša Pirc Musar, Matej Tonin in Lenart J. Kučić.

Pogovor se naj bi navezoval na film oziroma naj bi gosti v pogovoru premišljevali o družbi nadzora, delu varnostno-obveščevalnih služb, a smo ga tudi s pomočjo občinstva zapeljali v bolj zanimive vode. Ki so imele za posledico neobjavo posnetka celotnega dogodka, kar je bil na začetku plan.

V čem je bil problem?

No, jaz ga nisem videl. Na okroglo mizo sem kot poslušalec prišel na bolj z namenom promocije Cryptopartyja v Poligonu, ki se bo zgodil konec meseca, kot pa da bi hotel sejati razdor in povzročati škodo.

A sem s svojimi vprašanji in opozorili na relativno neprimerne izjave sodelujočih na okrogli mizi sprožil navdušenje med drugimi slušatelji. Oder me je bil sicer malo manj vesel, a v življenju je pač tako, da ne moremo vsi dobiti vsega.

In preden začnete z branjem – z vsemi udeleženci okrogle mize se danes razumem tako dobro, kot sem se pred okroglo mizo. Nobenih zamer ni, z nobenim se nisem skregal do konca življenja. A debata je bila res zelo pestra.

Kaj (vse) me je (najbolj) zmotilo?

Za začetek Marcelovo podcenjujoče vodenje celotnega dogodka, kjer je hotel družbo nadzora zreducirati na logiko podivjanega neoliberalizma in odsotnost vloge države. Zmotila me je ta relativizacija države kot nečesa, kar očitno dobiš v roke od tretjih oseb, potem postaviš na polico in se z njo ne ukvarjaš.

Če floskulo “Država bi morala odreagirati” ponavljaš dovolj dolgo, potem ljudje dejansko začnejo verjeti v pasivno vlogo državljana in nemočno državo, ki si lahko samo vije roke nad kriminalom in zlorabami oblasti.

Od vseh bi v današnjih časih pričakoval večje poudarjanje vloge posameznika, vloge državljana v celotnem procesu. Ker smo mi tisti, ki jih čakamo. In ker ne pristajam na logiko, da lahko samo zato, ker plačujem davke in podpiram državni aparat potem izklopim aktivno politično participacijo s floskulo “Država mora.”

Lenart se je sicer dobro držal, a me je pri njemu zmotila izjava, da “doba zasebnosti vsekakor prihaja, ampak da te stvari pač trajajo.” Kar naj bi zvenelo pozitivno, a me je spet zmotila ta izločitev posameznika, ki mora samo malo počakati.

Guess what – to je točno to, česar ne smeš narediti. Ker se prihodnost oblikuje na podlagi aktivnosti v sedanjosti. In če bomo samo čakali na to, da se nekaj spremeni oziroma da se zadeve postavijo na pravo mesto, se to ne bo zgodilo. Vsaj ne za nas.

Matej je načeloma mislil dobro, a me je spet dobil v napačni volji. Če član parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb prizna, da “si je od nekdaj želel postati član komisije, ker ga je to zelo zanimalo, četudi ob obisku Sove ni ločil “teh strojev z lučkami” od avtomata za kavo” in ga potem Pirc Musarjeva opomni, da je pri nadzoru Sove opazila vrsto nepravilnosti ter o tem hotela poročati komisiji, a do srečanja kljub več poskusom ni prišlo,” potem je to pač znak za alarm.

Pa ne zato, ker bi pričakoval, da bodo poslanci supermeni, ki bodo znali vse, ampak bolj zato, ker potem to govorijo v javnosti in pošiljajo čisto napačen signal do tistih, ki se na drugi strani ukvarjajo s temi zadevami. Sploh v času, ko se dogaja Tetra in podobne zanimive reči.

Kaj sem hotel povedati?

No, predvsem sem hotel malo zanimirati občinstvo in dogodek preusmeriti na resna pota, ker se je vse skupaj začelo zelo komično in polno smeha glede neukih poslancev, trapastega trga in neizogibnega konca. “Mi se smejimo, ker je to tako tragično,” ni noben odgovor in se mi gabi. Če je zadeva tragična, slaba, potem si dolžen nanjo odreagirati, ne pa vse skupaj pospremiti s smehom in floskulo “Država mora.”

Morali bi se zavedati, da smo vsi skupaj dolžni vsak po svojih močeh prispevati za boljšo prihodnost in spremembo stvari, ki nam trenutno niso všeč. Ne gre za to, da bi se morali angažirati prek svojih meja, ampak načrtno izklapljanje in smejanje iz obupa sta dve stvari, ki bi jih morali prečrtati iz seznama “Kaj narediti, da bo bolje?”. Ker tja nikoli nista spadali.

Odzivi na dogodek

Občinstvo je bilo nad debato navdušeno, upam, da bodo tudi mediji v prihodnjih dneh kakšno rekli na to temo. STA je že napisala poročilo, škoda, da na dogodku samem ni bilo veliko novinarjev oziroma da posnetek okrogle mize ni na voljo javnosti.

Upam tudi, da so si obiskovalci zapomnili promo za Cryptoparty in da bo Poligon poln. Ker se mi res zdi, da je pomembno ljudi opomočiti in jih v najslabšem primeru obvestiti o razmerah na trgu ter jim ponuditi orodja za boljše funkcioniranje.

Pa še za konec – takih dogodkov, kot je bila okroga miza v Kinodvor je v Sloveniji premalo. In upam, da bom v prihodnosti tudi sam lahko kaj naredil glede tega.