Dajmo medije v medije: Krivi so. Vsi so krivi.

Iz poročila STA:

Po ugotovitvah NČR, ki je o pritožbah presojalo v februarju in marcu, so POP TV, TV Slovenija in spletni portal Žurnal24 kršili 17. člen kodeksa. Ta novinarje zavezuje k spoštovanju zasebnosti.

V primeru TV Slovenija sicer niso bili povsem soglasni pri obravnavi, je še poudarila predsednica razsodišča Ranka Ivelja. V oddaji Odmevi so se namreč zelo samoomejili, poudarjali so družbene vidike dogodka, kot so poseg v zasebnost in kaznivost snemanja dejanja. Edini zdrs, ki se je zgodil, pa je objava obeh vpletenih.

Poleg 17. člena so Radio 1, Radio Aktual, moski.si, moskisvet.com, Planet TV, PlanetSiol.net, Slovenske novice in Kanal A kršili še 12. člen, ki sankcionira nedovoljeno zbiranje podatkov. Časnik Svet24 in spletni portal svet24.si sta poleg omenjenih kršila še 23. člen, ki novinarje zavezuje k etičnem poročanju o samomoru.

Kodeks je skupno kršilo 48 novinarjev, urednikov in voditeljev, poudarja NČR. Le v enem primeru, v primeru novinarke Žurnala24 Anje Zupanc, kršitve niso ugotovili.

Na vprašanje, kaj pomeni, da je 12 medijev kršilo kodeks v tako občutljivi zadevi, Ivelja odgovarja, da je to dokaz, da so slovenski mediji na tem izpitu padli. Med temi mediji so mediji z največjim vplivom, nacionalna televizija, radii z veliko poslušanostjo in časopisi z veliko branostjo, je še poudarila.

Izjava za javnost

Celotna izjava (.pdf)

Novinarsko častno razsodišče po temeljiti obravnavi poslanih pritožb ugotavlja, da so preštevilni slovenski novinarji, uredniki in voditelji padli na zahtevnem preizkusu iz novinarske etike, kot jo določa Kodeks novinarjev Slovenije. Tragično preminuli ravnatelj in pedagoginja sta bili žrtvi kaznivega dejanja, znašla sta se v hudi stiski in nikakor nista bili javni osebi.

Za razkrivanje njune zasebnosti v javnosti, ki je bilo v veliko primerih surovo in vulgarno, ni bilo prav nobenega javnega interesa. Teme, kot so spletno nadlegovanje, ravnanje pedagogov, poseganje v zasebnost in podobne nedvomno so v javnem interesu in so lahko predmet novinarske obdelave.

To pa nikakor ne pomeni, da lahko novinarji v ta namen poteptajo pravico ljudi do temeljnega spoštovanja njihove zasebnosti. V tem primeru se novinarsko poročanje zlahka spremeni v medijsko gonjo s tragičnimi posledicami za vpletene posameznike.

Kaj pomenijo kršitve?

12. člen: Novinar ne sme uporabljati nedovoljenih načinov zbiranja podatkov. Če informacij, ki so za javnost izrednega pomena, ni mogoče pridobiti drugače, mora svoje ravnanje in razloge zanj predstaviti javnosti.

17. člen: Novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je upravičen le, če javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebnosti. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša. Novinar se mora zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo informacij, fotografij in posnetkov škodi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti.

23. člen: Novinar o samomoru in poskusu samomora poroča le, če to narekuje javni interes. Pri tem vzroke in okoliščine samomora ali poskusa samomora navaja previdno. Ne navaja metode in kraja dejanja. Identiteto osebe, ki je storila ali poskusila storiti samomor, razkrije le, če za to obstaja javni interes. Izjema je poročanje o zgodovinskih osebah.

Posnetek tiskovne konference

Posnetek pogovora po tiskovni konferenci

Moje mnenje

S sodbami častnega razsodišča smo dobili potrditev neetičnega in hudo problematičnega poročanja v t.i. mariborskem primeru. Predsednica razsodišče Ranka Ivelja je izpostavila popolno odsotnost javnega interesa, popolnoma zlorabljeno vlogo novinarstva kot poklica in popolno odsotnost kakršnegakoli etičnega uvida s strani urednikov in novinarjev.

Opozorila je, da smo tudi konzumenti množičnih medijev odgovorni za medijsko krajino in da z denarnico odločamo o vsebinah, ki jo bodo to medijsko krajino soustvarjale. Model samoregulacije, ki naj bi skrbel za primernost in predvsem koristnost vsebin, je več kot očitno spodletel, saj se na podobnih primerih kaže odsotnost kakršnekoli etične drže. Mediji tako zasledujejo samo ekonomsko-finančni vidik poslovanja in jih ne zanimajo posledice in rezultati takega početja.

Tega se moramo kot konzumenti zavedati in v skladu s tem ravnati pri konzumaciji medijev. V idealnem svetu ljudje medijev, ki kršijo etična načela in zlorabljajo posameznike v prid svojih zgodb, ne bi kupovali. Hkrati bi se ljudje bolj aktivno ukvarjali z izražanjem lastnega mnenja o problematičnosti medijskih praks in bi o tem govorili v javnosti ter sankcionirati medijske prakse, s katerimi se ne strinjajo oziroma ki očitno kršijo etične standarde in ne sledijo javnemu interesu.