Ste se kdaj vprašali, zakaj točno imamo množične medije? Zakaj beremo časopise, zakaj poslušamo radijske postaje, zakaj gledamo televizijo in zakaj deskamo po spletu in beremo vse prej omenjene medije v digitalni obliki?

Katere potrebe zadovoljujemo s branjem novic o notranji politiki, športu, estradi, črni kroniki? Kako bi se nam spremenila kvaliteta življenja, če tega ne bi počeli oziroma če bi si tokove informacij o zunanjem svetu strukturirali drugače?

Podjetje ali javno dobro?

Množični mediji so eden glavnih svetilnikov, ki nas informirajo o dogajanju v naši okolici, nam informacije postavljajo v kontekst in vzročno-posledično zaporedje ter nam z informacijami pomagajo pri odločitvah glede življenskih situacij in družbenih zadev.

Tako vsaj pravi komunikološka teorija, medtem ko je praksa v svetovnem medijskem prostoru nekaj popolnoma drugega. Hiter pogled na slovensko sceno množičnih medijev nam na eni strani pokaže gozd komercialnih tiskanih, radijskih, televizijskih medijev, v katerem se drevesa borijo za oglaševalsko sonce in na drugi strani javni zavod RTV, kjer se namesto zadovoljevanja kriterijev javnega medija, ki mora zastopati čim večje število interesnih skupin, dogaja dirka do dna s komercialnimi mediji.

Oglaševalsko sonce je hkrati najmočnejši odločevalec o vsebinah naših medijev. Ker se vsi obnašajo kot dobro vodena podjetja, ki jim je v končnem interesu hvalisanje s pozitivno letno bilanco, manj pa se obremenjujejo s potrebami svojega občinstva in s svojim občim poslanstvom.

Kam smo se umaknili uporabniki množičnih medijev?

Kdaj ste se nazadnje glede vsebine množičnih medijev pritoževali svojim znancem, na spletu oziroma v domačem okolju? Kdaj ste nazadnje z gnusom preklopili program, ko so na vrsto prišla »poročila ob devetnajstih« oziroma se s prijatelji zgražali nad vsebinami določenih najbolj branih dnevnih publikacij?

O medijskih vsebinah se veliko pogovarjamo v zasebnem okolju, redkokdaj pa kritika in poziv po boljših vsebinah doseže javno sfero. Debate o novinarskem delu so se v slovenskem prostoru zreducirale na relacijo Murgel-Grosupelj in višine honorarja ter obliko novinarske zaposlitve.

Kakršnekoli razprave o funkciji medijev, o kvaliteti medijskih vsebin, o smiselnosti posameznih vsebinskih sklopov se praviloma ne dogajajo v javnosti. Zakaj ne?

Ko se je lani pozimi v Mariboru odvila medijska tragedija na neki srednji šoli, so bili mediji polni obsodb. Obsojali so razvajeno mladino, ki si je drznila snemati učitelje, obsojali so učitelja, ki si je drznil spolno občevati v šoli, obsojali so tiste medije, ki so sporni posnetek objavili… A dlje kot do moralne panike niso prišli. Uporabniki množičnih medijev smo si mislili svoje in vse je kazalo, da se bo zadeva zaključila tako, kot se ponavadi zaključijo komentarji v taistih medijih – s salomonskim »Resnica je nekje vmes«.

Kakšna je vloga množičnih medijev v družbi?

Ustvarjalci množičnih medijev sami sebe postavljajo v shizofren položaj. Ko se pogovarjamo o višini honorarjev in regulaciji novinarskega dela se trepljajo po ramenih in si govorijo četrta veja oblasti, psi čuvaji in ustvarjalci javnega mnenja. Ko jih pozivamo na odgovornost, se branijo s statusom pasivnega opazovalca, poročevalca s kraja dogodkov in nastavljača ogledala družbi. Ko medijem ustreza, so nepogrešljivi. Ko bi morali po predsedniško prevzeti odgovornost, so tiho in gledajo stran.

A naj spet ponovim vprašanje iz uvoda. Zakaj imamo množične medije? Kaj pričakujemo od njih in kaj od njih dejansko dobivamo? In zakaj jim tega ne povemo? Zakaj je naše najglasnejše sporočilo molk in zakaj smo s tem zadovoljni?

Ko se namreč posameznik odloči, da bo problematiko medijev in vedno večje težave dirke do dna izpostavil v javnosti in medije povprašal po smislu za obstoj ter k odgovornosti pozval tudi javnost in oglaševalce, ki sestavljajo dve tretjini medijskega trikotnika, ugotovi, da so vsi brez odgovorov. In da se v medijskem prostoru odvija absurdna različica zgodbe o Cesarjevih novih oblačilih.

Prvi kamenček mozaika

Ljudje se preveč obremenjujemo z reševanjem gozdov in pozabljamo, da moramo v bistvu reševati posamezna drevesa. Da se nič ne bo rešilo čez noč in da moramo najprej ugotoviti način funkcioniranja sistema, ki ga hočemo spremeniti.

V primeru medijev se je treba torej vprašati po glavnih akterjih. Poleg ustvarjalcev medijskih vsebin so tukaj še oglaševalci v primeru komercialnih medijev in državni zbor v primeru javnega zavoda RTV. In jih nato pozvati na odgovornost ter od njih zahtevati kultivacijo medijskega prostora.

Na primeru najbolj prodajanega slovenskega dnevnika smo že ugotovili, da so oglaševalci zelo občutljivi na povezovanje blagovne znamke s senzacionalističnimi in absurdnimi vsebinami in da hitro umaknejo svoje oglase, če jih na to opozori javnost.

Najmlajša komercialna televizija se je na vprašanja o etičnosti poročanja odzvala s kriptičnim »o tem naj sodijo zato poklicane inštitucije« in izkazala izredno problematično držo – mar ne znajo oceniti lastnega dela?

Kaj lahko storiš ti?

Za začetek se zavedaj svoje vloge v medijskem prostoru. Vsi množični mediji obstajajo zato, ker jih nekdo finančno podpira oziroma ker se nekomu izdaja medija finančno izplača. Če razgradiš finančno strukturo medija, lahko hitro ugotoviš, na katere tipke pritisniti, da bo medij postal pozoren na pritiske.

Pozabi Facebook peticije, pozabi zgražanje v družinskem krogu – nezadovoljstvo je potrebno izraziti v javnosti oziroma ga usmeriti proti finančnim centrom moči posameznega medija. Presenečen boš, kako veliko lahko dosežeš s preprostimi elektronskimi sporočili, ki jih pošlješ na pravi naslov.

Odločaj s svojo denarnico. Podpiraj dobre nove medijske prakse (Apparatus, Pod Črto…), ki se trudijo na drugačen način interpretirati medijske vsebine in se zavedaj, da vsak evro podpore pomeni vplivanje na razporeditev moči v medijski pokrajini.

Na katero imaš vpliv!