How do I reach these kids?
Ko smo se leta 2010 spraševali, na kakšen način ljudem razložiti problem takrat aktualnega trgovinskega sporazuma ACTA, smo naleteli na navidez nepremostljivo oviro.
Na eni strani ohlapno besedilo sporazuma, ki je v isti koš metalo preglede na meji in t.i. “deep packet inspection” spletnega prometa, na drugi strani pa potencialno ogromna škoda, ki bi jo čutil vsak uporabnik spleta, če bi do realizacije sporazuma tudi zares prišlo.
Podobno so se letos spraševali zagovorniki družinskega zakonika, ki so imeli še to nesrečo, da so nasprotniki poskrbeli za veliko boljši in konkreten nastop, kjer so komunicirali svoj pogled na celotno zadevo.
Trenutno še vedno aktualna Snowdenova razkritja so nam dala jasno vedeti, da se je splet iz varnega zavetja tople knjižnice svetovnega znanja spremenil v bojno polje, kjer so naše enote razpršene in zaenkrat nedorasle nasprotnikovi koordinirani in jasni akciji.
Um je naš največji sovražnik
Težava je namreč v tem, da si skušamo z omejenim znanjem o določenih zadevah racionalno razložiti, kako kakšna stvar deluje. Vzemimo na primer razlago prestrezanja podatkov s strani ameriške NSA, kjer si ljudje predstavljajo veliko sobo računalnikov, za katerimi sedijo človeški operaterji, ki klikajo in hekajo.
Če to v določenih primerih velja za manjše skupine hekerjev, kjer je človeški faktor še vedno prisoten, NSA za razliko vedno več sredstev vlaga v programsko opremo oziroma sisteme, ki to delajo namesto ljudi.
Podatki se torej zbirajo na slepo, “na pamet” in skorajda brez posegov človeka. Tako se je temu sistemu skorajda nemogoče izogniti, skorajda nemogoče je računati na “človeško napako”, pri kateri bi naši podatki nekako padli pod mizo oziroma bili skriti med posameznimi stranmi kartoteke.
S takim načinom razmišljanja gremo na roko analitikom, ki se potiho smejijo našim poskusom ljudskega skrivanja komunikacije in “varnim” geslom, ki smo jih opremili s črkami in številkami. Na roke gremo avtomatičnim sistemom za zbiranje in analizo velikega števila podatkov, ki se ne ozirajo na teorijo “kako za vraga bodo VSE to pregledali naenkrat” in podobno.
Ječa navade
Hkrati smo ujetniki lastnih navad. Celotna industrija informacijske tehnologije se je dosedaj prodajala in širila kot piramidna shema. Zadeva je delovala, ko se je nanjo priklopilo vedno večje število ljudi. Takojšnja povezljivost, nerazlikovanje med platformami, enostavna dostopnost… vse to so prednosti dobe povezljivosti in smrt za dobo zasebnosti.
Ko je človek navajen na določen ritem življenja in opravljanja določenih opravil, mu je logično zelo težko za stoosemdeset stopinj spremeniti navade. Kar naenkrat dostopanje do elektronskih sporočil na strežniku tretjega podjetja ni prednost, ampak slabost. Kar naenkrat dostop do datotek s kateregakoli računalnika na svetu ni več super stvar, ampak sistemska ranljivost.
Kar naenkrat na zadevo ne gledamo racionalno, temveč emocionalno. Navade so namreč sestavljene iz obeh komponent, a pri spreminjanju navad prevlada emocionalnost. Nobenega racionalnega razloga ni, da bi svoje osebne podatke puščali na strežnikih podjetja, ki jih DOKAZANO izmenjuje z ameriško vlado, pa vseeno jih. Nobenega racionalnega razloga ni, da bi še naprej uporabljali elektronsko pošto brez PGP zaščite, ki jo prebirajo stroji obveščevalnih agencij, pa vseeno jih.
Vztrajno in emocionalno
Seveda je iluzorno pričakovati, da se bomo na emocionalne zadeve odzivali racionalno. “Uporaba sistema za enkripcijo ni praktična,” pravijo prvi tečajniki. “Enkripcija telefona mi otežuje rokovanje z aparatom,” pravijo drugi. Stvar navade, ne racionalne odločitve.
Zato se je potrebno vprašati, kaj oblikuje navade in na kakšen način jih lahko spremenimo.
Pod prvo točko bi izpostavil pritisk ožje skupnosti. Bolj ko je določena skupnost usmerjena proti podobni/isti navadi, večja je verjetnost, da se bo sprememba zgodila hkrati in naenkrat. Ker jo bodo hkrati s tabo izvedli tudi tisti, ki jih ceniš oziroma s katerimi si v kontaktu. Pa ne glede na to, ali gre pri odločitvi za izgubo teže ali za uporabo enkripcije elektronske pošte.
Potem je tukaj praktična izkušnja oziroma oseben vidik. Če imaš v povezavi z določeno spremembo pozitivno/negativno zgodbo, potem je verjetnost, da boš nekaj spremenil, toliko večja. Isto velja za pridobljeno znanje z določenega področja. Če se ti o zadevi ne sanja, potem pač v njej ne vidiš problema.
Tretji faktor spremembe je pritisk širše skupnosti oziroma medijska reprezentacija. Tehnodeterministično novinarstvo, ki se na zasebnost spomne samo ob posebnih priložnostih, večino časa pa se nekritično navdušujejo nad izdelki in storitvami, pač ne pripomore k spremembi percepcije.
Vloga posameznika
In še za konec – če bomo hoteli na tem področju kaj spremeniti, se bomo morali začeti spreminjati v smeri spremembe, ki bi jo radi videli v družbi. In čeprav se to sliši kot najbolj zlajnana floskula iz priročnika za samopomoč, bomo samo na tak način lahko začeli premikati stvari v drugo smer.
Hkrati se mi zdi ključna kritična podpora organizacijam in dogodkom, ki že delujejo v podobni smeri, saj bomo s tem poslali signal splošni javnosti in spodbudili razvoj v isti smeri. Javno zanimanje je namreč seštevek zanimanja posameznikov in ne obratno.
