To ni prispevek o slovenski marketinški konferenci oziroma o težavah, ki jih ima ta branža z organizacijo “izobraževalnih” dogodkov. O tem sem pisal že leta 2013, vmes se ni spremenilo nič. To je prispevek o cenzuri in internet fevdalizmu.

---

“Can you dig it?”

V Ljubljani se je 4. 6. 2015 v hotelu Union odvila četrta mednarodna konferenca Diggit. Organizatorja sta Marketing magazin in TSmedia, hčerinsko podjetje Telekom Slovenija. Na njej se zvrstijo predavanja in delavnice s področja digitalnega marketinga, ki so po mnenju nekaterih zlobnih jezikov namenjena prestraševanju obiskovalcev iz marketinških oddelkov in reklamiranju slovenskih oglaševalskih agencij.

Letos je bilo veliko poudarka na uporabi Twitterja, saj je konferenco med drugim obiskal tudi Scott Thwaites, ki Twitter “prodaja” po Evropi, Bližnjem vzhodu in Afriki. Njegovo predavanje se je dotikalo uporabe tega orodja, praktičnih primerov in velikosti trga uporabnikov te storitve, ki jih oglaševalci in podjetja lahko uporabijo pri svojih kampanjah.

Konferenca je bila tudi interaktivna, kar pomeni, da so imeli na eni steni projekcijo twitterwalla, na katerem so se vrteli tviti s hashtagom konference #diggit2015. Nekateri sicer pravijo, da je uporaba twitterwalla postala nezanimiva že leta 2010, saj dekoncentrira občinstvo, moti predavatelja in se samo dela, da je interaktivna. Hkrati je uporaba tehnologije, ki ti omogoča necenzurirano projekcijo mnenj/komentarjev zelo tvegana s stališča ugrabitve vsebinskega kanala.

“Everbody stay cool, this is a robbery!”

In ravno to se je zgodilo. OK, tega nisem načrtoval, ampak tisto jutro sem imel tri ure časa in sem se priklopil na hashtag konference. Prijatelji so jo obiskali tudi v živo, sam sem se zadovoljil z spremljanjem od daleč in pogovorom na daljavo s tistimi, ki so sedeli v dvorani.

Enim so se zdeli komentarji smešni, drugim ne. Problem je bil tudi v tem, ker se je večkrat zgodilo, da se je na necenzuriranem twitterwallu videlo samo moje nebuloze in sem tako preglasil konferenco. Se zgodi. It’s not my problem you have boring friends.

Potem pride zaplet. Mihaela Leskovec, brand manager TSmedia, ki je bila po lastnih besedah na konferenci kot udeleženka, tvitne, da naj ne težim s svojimi tviti. Njen tvit sem prilepil na zgornji del njenega LinkedIn profila in vse skupaj tvitnil takole.

Nisem izbrisal tega tvita #diggit2015 pic.twitter.com/JFaY79rxHi

— Savič Domen (@savicdomen) June 4, 2015

Na zgornji sliki je sicer posnetek zaslona, ker je Mihaela Leskovec izvorni tvit prijavila kot razkrivanje osebni podatkov (postavka se uradno glasi “Includes private information”) in mi je Twitter blokiral račun ter zahteval, naj tvit izbrišem. Od prijave do blokade računa je preteklo pet ur. Ko sem tvit objavil ponovno, sem dobil še eno prijavo. Spet je bil čas reakcije zelo hiter.

“Includes personal information”

OK, očitno je bila kršitev upravičena, če je Twitter na prijavo odreagiral z brisanjem tvita, čeprav se dosedaj sam ne spomnim primera, ko bi Twitter na prijavo iz slovenskega spletnega prostora sploh odreagiral. Ne govorim, da je imel moj tvit prioritetno obravnavo, ker je bila prijaviteljica prek podjetja povezana s predstavnikom podjetja Twitter, a se mi zdi zadeva zelo zanimiva. Zato sem preverjal naprej.

Twitter ima v svojih pravilih delovanja opisano zgoraj omenjeno kršitev razkrivanja osebnih podatkov.

Some examples of private and confidential information include:
credit card information
social security or other national identity numbers
addresses or locations that are considered and treated as private
non-public, personal phone numbers
non-public, personal email addresses
images or videos that are considered and treated as private under applicable laws
intimate photos or videos that were taken or distributed without the subject’s consent

A dva odstavka nižje piše “For example, if information was previously posted or displayed elsewhere on the Internet prior to being put on Twitter, it may not be a violation of this policy.” (vir, poudarek je moj). Mislim, da se vsi strinjamo, da sporni tvit niti v eni točki ne krši Twitterjevih terms of service – vsi podatki so javno dostopni, niso žaljivi, ne vsebujejo zasebnih fotografij.

Mihaela je pojasnila, da je tvit prijavila zaradi svoje fotografije, ki pa je javno dostopna, če njeno ime vnesemo v Google.

Po kakšni logiki je torej posnetek zaslona z delom javnega LinkedIn profila razkrivanja osebnih podatkov?

Bo šlo tudi v tretje?

Ker nisem hotel tvegati še tretjega zaklepanja računa, sem se odločil za simulacijo. Ustvaril sem torej testni Twitter račun in na njem objavil svojo verzijo Mihaelinega tvita – torej zgornji del profila LinkedIn in tvit.

Mislim, da se strinjamo, da sta si tvita vsebinsko podobna. Oba vsebujeta posnetek Linkedin profila, citat tvita in sliko. Moj zgornji primer je še za odtenek bolj žaljiv.

Nato sem (po)čakal. Glede na to, da je Mihaela uporabila prijavno funkcijo, kjer prijavitelju ni potrebno skenirati svojega osebnega dokumenta, kar je pogoj za obravnano resnejših kršitev, bi morala prijava zadoščati za to, da bi mi Twitter blokiral dostop do računa in me prosil, naj sporni tvit izbrišem. To bi se moralo zgoditi prej kot v štirindvajsetih urah.

“Pa se je?”

Seveda ne. Čeprav sem račun ustvaril z elektronskim naslovom, ki ga do takrat Twitter ni imel zapisanega v bazi svojih uporabnikov in čeprav sem reporte pošiljal skupaj s prijatelji (v prvem primeru je report enkrat poslala ena oseba) se Twitter ni zganil in robotek je še naprej lahko v javnost pošiljal tvite, ki so bili vsebinsko identični mojemu povezovanju imena in fotografije s pozicijo osebe v hčerinskem podjetju največjega telekoma v državi.

O reakciji bom zato naslovil nekaj vprašanj na Twitter. Vprašal jih bom naslednje:

• Kdo odloča o odstranjevanju reportiranih tvitov?
• Zakaj taka razlika med posameznimi reporti?
• Mi lahko poveste, zakaj ste v petih urah od prijave izbrisali tvit z ID 606391391795568640?
• Zakaj niste izbrisali večkrat prijavljenega tvita z ID 607149047594516480?

Ker zna trajati, sem ta prispevek objavil predčasno in ga bom dopolnil.

Update: 13. 6. 2015 – Twitter mi je na mojo prijavo robotka odgovoril, da objava ne krši Twitter TOS, čeprav je IDENTIČNA objavi, ki sem jo objavil jaz. Za reakcijo so potrebovali štiri dni. Še vedno čakamo odgovore na spodnja vprašanja.

Update: 27. 8. 2015 – Danes sem sprožil izbris računa robotka. Twitter do danes ni naredil ničesar.

Problem

OK, tole je moje vprašanje. Ne vem, na kakšen način je Mihaela Leskovec dosegla, da mi je Twitter dvakrat v istem dnevu na podlagi prijave cenzuriral račun. Ne vem, zakaj je Twitter odreagiral v nasprotju s svojim TOS in zakaj je to storil tako hitro. A primer odpira vprašanj:

• Če doumnevamo, da lahko ljudje v telekom industriji, ki imajo dostop do ljudi iz podjetij, kot je Twitter, posredujejo mimo vrste in cenzurirajo izražena mnenja, kaj nam to pove o teh odprtih platformah?
• Če se cenzura dogaja po naročilu, kaj nam to pove o klimi, ki jo tako vedenje ustvarja v javnosti?
• Če na drugi strani reguliranje sovražnega govora, žaljenja, objave osebnih podatkov in ostalih zadev, ki so popolnoma v skladu s Twitter TOS ne deluje – kaj nam to pove o tem mehanizmu?