Andrew Keen: The Internet Is Not the Answer

Če ste brali prvenec britanskega podjetnika in pisatelja Andrewa Keena, ki je dolga leta preživel v silicijevi dolini in od blizu spremljal prvo spletno revolucijo v drugi polovici dvajsetega stoletja, potem veste, kako velik kritik spletne ekonomije je. In hkrati veste, kaj lahko pričakujete v knjigi z naslovom, ki interneta ne postavlja na piedestal ultimativne rešitve za vse težave naše družbe.

Keen se v aktualnem delu vrne na kraj zločina in gre po sledi razvoja spletnih komunikacij ter kulture, v kateri živimo danes. To počne kritično in brez kančka navdušenja, ki ga delijo Shirky in ostali tehnofili ter tako riše sliko, s katero se bolj strinjajo Carr, Morozov in ostali pesimistični realisti. Še več – Keen opozarja, da je internet in njegova vseprisotnost dejansko kriva za kar nekaj težav sedanje družbe in da se je tega potrebno zavedati pri reševanju družbenih izzivov.

Glavni napad Keena se osredotoča na največkrat ponovljeno laž – da je internet demokratiziral našo družbo, da nas je povezal v globalno vas in da je na sploh deloval kot veliki motivator razvoja in napredka. Keen opozarja, da tudi zgodovino informacijske družbe pišejo zmagovalci in da se je potrebno spomniti tudi velikih žrtev, ki so pripeljali v današnje stanje.

Za spremembo od avtorjev, ki v svoji drugi knjigi ponavadi samo pogrejejo svoj prvenec in se bralec tako sprašuje o smislu dvakratnega prebiranja iste raziskave, se Keen potrudi in v »Internet is not the answer« svojo raziskavo in kritiko razširi ter podkrepi z novimi in zanimivimi primeri ter še vedno ostro kritiko informacijskih evangelistov.

Tako recimo poda primer podjetja Kodak, ki je prvo na svetu skomercializiralo digitalno fotografijo in bilo hkrati eno največjih podjetij na področju analogne fotografije. Pred digitalno revolucijo je leta 1989 zaposlovalo več kot sto tisoč ljudi, nato pa leta 2013 žalostno propadlo ter tako na cesto poslalo še zadnjih osem tisoč ljudi.

Hkrati opozarja na problematično strukturo novih podjetniških zvezd, kot je na primer podjetje Uber, ki zaposluje dobrih tisoč ljudi, vrednost podjetja pa je skoraj dvajset milijard dolarjev. Keen opozarja, da je to skupna vrednost konkurenčnih podjetij s tradicijo (Herz in Avis) s pomembno razliko – ti dve podjetji skupaj zaposlujeta več kot petdeset tisoč ljudi. Tudi primer Instagrama, ki ga je Facebook leta 2012 kupil za milijardo dolarjev, je po Keenovem mnenju primer novega balona, ki bo kmalu počil – kako lahko trinajst zaposlenih Instagramovcev proizvede za milijardo dolarjev dobrin?

Keen tudi opozarja, da so skoraj vsa spletna podjetja piramidne sheme, kjer bogatijo samo njihovi lastniki, medtem ko se vsi ostali za bajne zaslužke lahko obrišemo pod nosom. Klasičen primer piramide sta tudi Google in Facebook, ki živita predvsem od dostopa do podatkov o svojih uporabnikih, ki jih ti predajajo prostovoljno in brez plačila.

Da ne gre samo za ekonomijo, temveč tudi za dejansko grožnjo demokraciji in političnemu ustroju naše družbe, Keen opozarja v odstavkih, kjer opisuje upad izobraženega volilnega telesa, ki informacij niti ne more pridobivati na enak način kot pred spletno revolucijo. Mediji so se spremenili na slabše, poleg tega pa razvajeni uporabniki pričakujejo, da bodo vse informacije dobili zastonj – kdo bo torej financiral dobro novinarstvo, ki je osnova za izobraženo volilno telo, se sprašuje Keen?

Kritična drža Keena seveda hitro naleti na kritike zagovornikov absolutnega dobrega, ki naj bi se udejanilo v svetovnem spletu. Tako v knjigi ne boste zasledili alternative svetovnemu spletu. Keen se pri analizi sicer potopi globje kot v svojem prvencu, a še vedno so področja, kamor ne zaplava. Kdo ve, mogoče si jih je pustil za tretjo knjigo? Glede na trenutno stanje in nekritično navdušenje nad vsem novim na spletu iskreno upam, da Keen ne bo obupal in da ga kritična drža še dolgo ne bo minila.

Recenzija je bila prvič objavljena v reviji Monitor Pro. 
Če bi knjigo radi kupili, je tukaj povezava do Amazon trgovine.